Just Blog It!

Fotogalerija znanih bivših voznikov formule 1: Gerhard Berger

2011-10-01T12:01:00.001+02:00

Gerhard Berger (1959)

Aktivna leta v formuli 1(1984-1997)

Avstrija ima v svoji zgodovini kar nekaj izvrstnih dirkačev. Eden izmed njih je Gerhard Berger, ki pa žal ni osvojil nobenega naslova svetovnega prvaka. Poznan je po svoji hudomušnosti in zelo agresivnem načinu dirkanja. V svojih letih dirkanja je zmagal na desetih dirkah in je z 210 nastopi eden izmed najbolj izkušenejših dirkačev. Nikoli pa ni znal oz. ni imel sreče vnovčiti svoj potencial, da bi postal svetovni prvak. Po dirkaški karieri je še vedno ostal v formuli ena, tudi kot šef ekipe Torro Rosso.

1984: ATS D7 - Kot zmagovalec serije formula 3 si je na koncu sezone 1984 prislužil sedež pri ekipi ATS, ki je imela BMW motorje. V zadnjih nekaj dirkah bi lahko privozil do prvih točk na VN Italije v Monzi, vendar po pravilih se šesto mesto ni štelo, ker je ekipa ATS imela redno prijavljenega samo enega dirkača.

1985: Arrows A8 - Naveza z koncernom BMW mu je naslednje leto prinesla sedež pri ekipi Arrows. Svojega potenciala ni mogel čisto unovčiti predvsem zaradi slabega dirkalnika. Je pa na koncu sezone prišel do nekaj točk, tako da je bil s tremi točkami na koncu dvajseti.

1986: Benetton B186 - Nezadovoljen s svojim statusom v ekipi Arrows se je naslednje leto preselil v ekipo Benetton. Ekipa je bila v tej sezoni zelo konkurenčna, že na tretji dirki si je privozil tretje mesto. Do konca sezone je nanizal še nekaj odličnih relzutatov, med drugim tudi prvo zmago za to ekipo na VN Mehike. V skupnem seštevku je bil na kocu sedmi.

1987: Ferrari F1/87 - Ferrari je kmalu opazil njegov talent in ga naslednjo sezono zvabil v svojo ekipo. In že v svoji prvi sezoni je zasenčil svojega moštvenega kolega. Z dvema zmagama na koncu sezone pa je poplačal zaupanje v ekipi. Skupno je bil s 36 točkami na 5 mestu.

1988: Ferrari F1/88C -To sezono je dominiral Mclaren in Berger je bil edini dirkač, ki se jim je lahko približal in jim bil nevaren. Kot edini dirkač je prekinil zmagovito serijo Mclarna na VN Italije, kjer je kljub bolečinam osvoji zmago. Skupno je za obema dirkačema Mclarna pristal na tretjem mestu.

1989: Ferrari 640 - Ferrari je naredil to sezono zelo hiter, vendar pokvarljiv dirkalnik. Berger je več kot pol sezone odstopal zaradi tehničnih težav, na VN San Marina pa se je poškodoval v spektakularni nesreči. Vseeno je do konca sezone osvojil eno zmago in dve drugi mesti, kar so bila zanimivo njegove edine končane dirke. Sezono je končal na sedmem mestu.

1990: Mclaren MP4/5B - Mclaren in Ferrari sta se odločila zamenjati svoja voznika. Tako je Berger pristal pri Mclarnu, Alain Prost pa pri Ferrariju. Mclaren je bil konstantno hiter in nepokvarljiv dirkalnik, tako je Berger venomer prihajal do točk. Čeprav je bil v zelo hitrem dirkalniku pa zanimivo ni prišel do nobene zmage. je pa dosegel dve drugi mesti in kar pet tretjih mest. Skupno z 43 točkami je bil četrti.

1991: Mclaren MP4/6 - Z moštvenim kolegom Senno sta se zelo dobro ujela. Berger je v moštvu žal imel vlogo drugega voznika, tako da je kvečjemu pomagal Senni do novega naslova. Ta se mu je na VN Japonske zahvalil s podarjeno zmago. Spet pa je na koncu sezone končal na četrtem mestu z 43 točkamu.

1992: Mclaren MP4/7A - To sezono pa je obema ponagajal slabši dirkalnik. Vseeno je Berger pri nekaterih dirkah zasenčil Senno. Osvojil je dve zmagi, vendar je kljub večjemu številu točk na koncu zasedel peto mesto.

1993: Ferrari F93A - Berger se je po umiku Honde iz ekipe Mclaren odločil, da gre nazaj k Ferrariju. Vendar je bila to sezona razočaranj. Ferrari je spet ustvaril zelo nekonkurenčen dirkalnik in kaj več kot tretje mesto na VN Madžarske Bergerju ni uspelo doseči. Na koncu je bil v skupnem seštevku osmi.

1994: Ferrari 412T1 / T1B - Tehnični problemi so to sezono ostali, vendar je bil dirkalnik bistveno hitrejši. Berger je sicer vsako drugo dirko odstopil, vendar vedno, kadar je končal dirko, je bil zelo visoko. Edino zmago je dosegel na VN Nemčije. Skupno z 41 točkami je bil na koncu tretji.

1995: Ferrari 412T2 - Konstanen dirkalnik je Bergerju venomer prinašal točke, vendar je vedno nekaj malega zmanjkalo za piko na i. Višje od šestih tretjih mest ni šlo. V njegovi zadnji sezoni za Ferrari je skupno dosegel 31 točk, kar je bilo dovolj za šesto mesto.

1996: Benetton B196 - Kot zamenjava za Schumacherja se je vrnil k ekipi, ki mu je prinesla prve uspehe - Benettonu. Žal pa je Berger postal precej nekonkurenčen. Sicer je bil dirkalnik hiter, Berger je osvoji nekaj stopničk, vendar se je relzutatsko zelo poslabšal. 21 končnih točk je bilo dovolj za še eno šesto mesto.

1997: Benetton B197 - Zadnja sezona se je končala solidno, poleg tega pa je po dolgem času spet mu prinesla zmago. Ironija hoče, da je za to moštvo Berger osvojil prvo in zadnjo zmago. Na njegovem najbolj trofejnem dirkališču v Hockenheimu, si je privozil svojo zadnjo zmago. Na koncu sezone pa je izboljšal skupno uvrstitev na peto mesto z 27 točkami.

Fotogalerija znanih bivših voznikov formule 1: Lorenzo Bandini

2011-09-28T20:59:00.000+02:00

Lorenzo Bandini (1935-1967)

Aktivna leta v formuli 1(1961-1967)

Lorenzo Bandini je dirkač, ki je živel svoje sanje. Po rodu Italjan iz Libije, je imel v svoji karieri le en cilj - da bi vozil za Ferrari, kar mu je tudi uspelo. Pri njih je pustil neizbrisen pečat, bil je eden izmed redkih, ki mu je uspelo v slabših časih te znamke vleči voz naprej. Ni čudno, da je bil v Italiji zelo priljubljen. Vendar se je usoda z njim poigrala, doživel je nesrečo v Monaku, ki se je končala z njegovo smrtjo (dosedaj edina na tem dirkališči, vsaj kar se formule 1 tiče). Po njegovem spominu se še sedaj podeljujejo nagrade za najbolj pogumne in perspektivne dirkače v njegovem rojstnem mestu.

1961: Scuderia Centro Sud Cooper T53 - Prvo leto v formuli ena je bil s strani Ferrarija zavrnjen, zato se ej odločil dirkati za Scuderio Centro Sud. Že na prvi dirki je opozoril nase s tretjim mestom, čeprav se dirka ni upoštevala za prvenstvo. V tekmovanju pa ni dosegel nobene točke.

1962: Ferrari 156 - Drugo leto je končno dobil sedež pri Ferrariju. Od treh dirk, na katerih je sodeloval, je bil v Monaku tretji. Skupno je bil na koncu sezone dvanajsti.

1963: BRM P57, Ferrari 156 - V tretji sezoni se je za nekaj časa preselil nazaj v Scuderio Centro Sud, po polovici sezone pa je dobil stalni sedež pri Ferrariju. Najvišje je posegel po 4ih petih mestih, tako da je na koncu bil skupno deseti.

1964: Ferrari 156, Ferrari 158 - V tej sezoni se je do konca sezone potegoval za najvišja mesta. Prva polovica ni prikazala preveč, kajti vrstili so se odstopi, vendar je v drugi polovici sezone začel pohod proti vrhu. Dosegel je zmago na VN Avstrije ter tri tretja mesta, kar je bilo na koncu dovolj za skupno četrto mesto.

1965: Ferrari 158 - Na žalost ta sezona ni bila najbolj uspešna. Najvišje je posegel po drugem mestu, rezultatsko pa je bil na koncu sezone s trinajstimi točkami šesti.

1966: Ferrari Dino 246, Ferrari 312/66 - Sezona se je začela odlično, s drugim mestom v Monaku in tretjim v Belgiji. Vendar so kasneje pri Ferrariju prešli na nov model, ki pa je na dirkah velikokrat pustil dirkača na cedilu. Končno je bil s dvanajstimi točkami deveti.

1967: Ferrari 312/67 - Na drugi dirki sezone je Lorenzo Bandini umrl v nesreči, medtem ko je takrat dirkal na drugem mestu. Navijači so izgubili predanega dirkača, ki se je vselil v srca Italjanov.

Nenavaden dan v Ljubljani

2011-09-15T11:42:00.000+02:00

Po dolgih pripravah ter posvetovanju z mentorjem sva s sošolcem končno naredila projektno nalogo. Ideja je bila, da naj bi posnela nekakšen videospot (ne ravno glasbeni), ki naj bi bil minimalno dolg 11s, maksimalno pa 3 minute. Snemanje samo je presenetljivo trajalo en večer, kasneje pa sva se trudila ob poznih večernih urah, da sva sestavila ta video skupaj. Kvaliteta tega posnetka je bolj slaba, malo se nama je mudilo in nisva imela veliko časa, zato sva dala v najslabši možen format. Vendar upam, da vam ne bo odveč si ogledati ta posnetek.

Fotogalerija znanih bivših voznikov formule 1: Alberto Ascari

2011-07-23T11:38:00.000+02:00

Alberto Ascari (1918-1955)

Aktivna leta v formuli 1(1950-1955)

Dirkanje je bilo v njegovi krvi. Njegov oče je bil dirkaška legenda, med prvo in drugo svetovno vojno si je prislužil nekaj prestižnih zmag, vendar se je dokaj mlad do smrti ponesrečil. Vendar to ni ustavilo mladega Alberta, da bi se poizkusil tudi on v dirkah. Začel je z motorji, kasneje pa presedel na avtomobile. Lahko bi zacvetel že prej, vendar ga je prehitela druga svetovna vojna. Po vojni pa se je vse začelo znova. Preden se je začela prva sezona formule 1, je tekmoval v Maseratijevih dirkalnikih z nekaj uspeha, vendar brez kakšne vidnejše zmage. Nato pa se je pisala zgodovina: prestop v Ferrari, takrat še ne tako uspešno dirkalno moštvo. Ferrari je z njim dokončno zaslovel kot zmagovalni poskočni žrebec. Do konca svoje kariere si je prislužil dva naslova svetovnega prvaka. Doživel pa je isto usodo kot njegov oče, na srhljivo podoben način.

1950: Ferrari 125,375. V prvi sezoni formule 1 je kot proizvajalec prednjačila Alfa Romeo, ki je bila največji rival Ferrarija. Žal pa takrat Ferrari še ni imel dovolj konkurenčnega dirkalnika. Vseeno je Alberto prišel do dveh drugih mest, zato je z 11 točkami na koncu zasedel 5 mesto.

1951: Ferrari 375. V naslednji sezoni je šlo vse še samo navzgor. Ferrari je proti koncu sezone postal vse bolj konkurenčen, Alberto je na koncu sezone zmagal predzadnji dve dirki in bil do konca sezone v lovu na skupno zmago. Žal je bil Juan Manuel Fangio premočan. V skupnem seštevku je dosegel 25 točk in bil drugi v skupni razvrstitvi.

1952: Ferrari 500. To je bila najbolj dominantna sezona v zgodovini formule 1. Čeprav od začetka ni tekmoval, je potem nadoknadil vse zamujeno. V zadnjih sedmih dirkah je bil nepremagljiv, osvojil 6 zaporednih zmag in z lahkoto postal svetovni prvak. Ferrari si je z Albertom prislužil mit nepremagljivosti.

1953: Ferrari 500. Nepremagljiva serija se je nadaljevala v naslednjo sezono. Če odštejemo dirko v Indianapolisu in dirke iz prejšnje sezone, si je privozil kar devet zmag zapored. To pa je rekord, ki ga dosedaj še nihče ni presegel. Tudi to sezono je z lahkoto postal svetovni prvak in ob tem nanizal 5 zmag.


1954: Maserati 250F, Ferrari 625, Lancia D50. Za uspehom je prišlo obdobje iskanja pravega dirkalnika, ki bi lahko ustavil nemški pohod z Mercedesom. Poizkusil je pri treh proizvajalcih, vendar je na koncu ostal pri Lancii, ki je imela nov model, ki je bil zelo hiter, vendar še preveč ranljiv. V tej sezoni ni dosegel nobene točke, okvare na dirkalnikih so ga ustavile.

1955: Lancia D50. Sezona 1955 se ravno tako ni začela, kot bi si Alberto želel. Z novim bolidom je sicer bil med najhitrejšimi, vendar ga je na prvi izdal bolid, na drugi dirki v Monaku pa je spektakularno šel v morje. Takoj po tej nesreči je šel v Ferrari testirat nov model, s katerim naj bi tekmoval na vzdržljivostni dirki. Na žalost ga je na ovinku zaneslo, ob nesreči vrglo iz bolida, nesreče ni preživel. Tu pa so zanimive in srhljive naslednje podrobnosti: Oče Alberta je imel ob smrti 13 zmag v tekomovanju, tako kot njegov sin. Oba sta imela na avtomobilih številko 26. Oba sta bila stara točno 36 let, Alberto se je ponesrečil skoraj točno 30 let po očetovi smrti (26. junija se je ponesrečil oče, Alberto pa 26. maja). Oba sta preživela pred smrtjo nesrečo na dirki ter umrla 4 dni po tej nesreči, ko sta dirkala nekje drugje. Oba sta umrla na zelo podobnih ovinkih (levi hitri in ne tako zahteven). Oba sta zapustila za sabo vdovo in dva otroka.

Koncepti super avtomobilov iz konca 60ih in 70ih let - 2. del

2011-07-22T09:36:00.000+02:00

V tistih časih so se začela napovedovati nova obzorja, ki bodo za večno spremenila zgodovino. Ravno tako je bilo to pri avtomobilih. Športni avtomobili so postajali vse bolj močnejši. Poleg tega pa so avtomobilski raziskovalci bolj začeli uporabljati aerodinamične rešitve. Tako so bili ustvarjeni legendarni superšportni avtomobili. Vendar preden so jih naredili in spravili v proizvodnjo, so oblikovalci in proizvajalci preizkušali marsikatere rešitve, ki se dotedaj še niso prijele (in se kasneje tudi niso, ker so bile preveč futuristične). Pojem konceptnih avtomobilov je dokončno prišel v veljavo proti koncu 60ih let. Nekateri koncepti so lepotci, drugi bolj odpiljeni, tretji pa preprosto zanimivi. Kateri pa je najlepši, presodite sami. Za drugo vizualno poizkušnjo so spodaj avtomobili z začetnico B, C in D:

Bertone NSU Trapezio (1973):

Prostornina: ni podatka, Wankel. Moč: ni podatka. Hitrost: ni podatka.

Bizzarinni Manta (1968) - Guigiaro:

Prostornina: 5359 ccm, V8. Moč: 264 kW(355 KM). Hitrost: ni podatka.

BMW E25 Turbo (1972):

Prostornina: 1991 ccm, 4 cilindri. Moč: 206 kW(276 KM). Hitrost: 250 km/h.

Chevrolet XP-880 (1968):

Prostornina: 5031 ccm, V8. Moč: 147 kW(200 KM). Hitrost: ni podatka.

Chevrolet XP-882 (1970):

Prostornina: 5031 ccm, V8. Moč: 147 kW(200 KM). Hitrost: ni podatka.

Chevrolet XP-898 (1973):

Prostornina: ni podatka, 4 cilindri. Moč: 63 kW(85 KM). Hitrost: ni podatka.

Chevrolet XP-897GT (1973):

Prostornina: ni podatka, Wankel. Moč: 131 kW(180 KM). Hitrost: ni podatka.

Citroen SM Frua (1972):

Prostornina: 2670 ccm, V6. Moč: 124 kW(170 KM). Hitrost: 220 km/h.

De Tomaso Zonda (1971) - Ghia:

Prostornina: 5563 ccm, V8. Moč: 255 kW(350 KM). Hitrost: ni podatka.

Dino Ginevra (1968) - Pininfarina:

Prostornina: ni podatka. Moč: ni podatka. Hitrost: ni podatka.

Fotogalerija znanih bivših voznikov formule 1: Elio de Angelis

2011-07-21T21:19:00.000+02:00

Elio de Angelis (1958-1986)

Aktivna leta v formuli 1(1979-1986)

Bil je eden zadnjih gentelmanov v svetu formule 1. Še zelo mlad se je udeležil dirk, še predno se je dodobra naužil adrenalina in bencinskih hlapov, pa je prehitro zapustil svet. Italija je takrat izgubila verjetno bodočega svetovnega prvaka. Kasnejši dirkač Jean Alesi je imel enako pobarvano čelado kot on v znamenje spoštovanja do svojega idola. Vsi poznavalci in oboževalci formule 1 se ga bomo spominjali po tesni zmagi leta 1982 v Zeltwegu, ko je v enem izmed najbolj tesnih finišev dobesedno za mišjo dlako premagal kasnejšega svetovnega prvaka Kekeja Rosberga.

1979: Shadow DN9. Prvo leto v formuli 1 je vedno zelo težko, še posebej za mladega, komaj 21 let starega Elia. Vendar je navduševal z vožnjo, vedno je bil v bližini točk z ne ravno odličnim dirkalnikom. Na zadnji dirki pa je le osvojil svoje prve točke za 4 mesto na VN ZDA. Skupno je bil na koncu 15ti.

1980: Lotus 81. Talent je takoj opazil Colin Chapman ter mu ponudil pogodbo pri Lotusu. Že na drugi dirki je prišel na oder za zmagovalce. Dirko je končal na drugem mestu. Žal pa se je dirkalnik več ali manj zaradi tehničnih težav kvaril. Na koncu je dosegel 13 točk, kar je bilo dovolj za skupno 7 mesto.

1981: Lotus 81, 87B. Dirkalnik je postal bolj trpežen, vendar mu je manjkalo hitrosti. Vseeno se je Elio redno uvrščal med dobitnike točk. Do konca sezone jih je zbral 14, kar je zadostovalo za 8 mesto.

1982: Lotus 91. Colin Chapman je kljub težavam, ki jih je imel z legalizacijo dirkalnika Lotus 88, še vedno naredil dirkalnik, ki je bil vedno v točkah, vendar malo premalo hiter za zmage. Elio je tako kot prejšnjo sezono bil venomer konstanten, proti koncu sezone pa je celo zmagal na tisti slavni dirki v Zeltwegu. V izenačenem prvenstvu je s 23 točkami dosegel skupno 9 mesto.

1983: Lotus 91,93T,94T. Po smrti Colina Chapmana je Lotus zašel v velike težave. Dobili so svoj prvi turbo motor, vendar je dirkalnik Elia venomer puščal na cedilu. Edine točke je osvojil na VN Italije. V prvenstvu pa je bil šele 17ti.

1984: Lotus 95T. Odpravljene tehnične težave ter konkurenčen dirkalnik sta omogočila, da je Elio večkrat stal na stopničkah. Ob premoči Mclarna je trikrat bil tretji ter enkrat drugi, drugače pa skoraj na vsaki dirki bil med dobitniki točk. Na koncu sezone je bil z 38 točkami v skupnem seštevku odličen tretji.

1985: Lotus 97T. Lotus je za to leto naredil še boljši dirkalnik. Elio je pa poleg sebe dobil še mladega Ayrtona Senno, ki mu je skozi celo sezono vseskozi konkuriral. Elio je prišel do svoje druge zmage na VN San Marina, po prvi polovici sezone mu je še dobro kazalo, kasneje pa je popustil, verjetno tudi zaradi nedobrih odnosov z Ayrtonom. Na koncu je s 33 točkami dosegel 5 mesto.

1986: Brabham BT55. To sezono je zamenjal dolgoletno sodelovanje z Lotusom za sedež v Brabhamu, ki je tisto leto prikazal revolucionaren dirkalnik BT55. Žal pa se je venomer kvaril, Elio ni dokončal kar treh dirk od štirih. Nato je prišlo nesrečno testiranje na dirkališču Paula Richarda, kjer mu je odletelo zadnje krilce dirkalnika. Umrl je zaradi zadušitve z dimom. Po tej nesreči so postopoma začeli ukinjati turbo motorje.

Ekipe formule 1, ki so obetale veliko, naredile pa malo: BAR (British American Racing)

2011-07-18T22:06:00.001+02:00

Craig Pollock, škotski navdušenec nad avtomobilskim športom, je prišel leta 1997 na idejo, da bi si ustvaril novo moštvo formule 1. Za določeno ekipo pa je bilo potrebno imeti zadaj precej denarja in volje, da je projekt sploh lahko stekel. Koorporacija British American Tobacco, ki je že včasih sodelovala pri sponzoriranju ekip (spomnite se slavnih črno-zlatih Lotusov in njihovega glavnega sponzorja John Player Special), je ponudila zanimanje, da bi sodelovala. Ekipa naj bi se poimenovala British American Racing (BAR), v ozadju bi imela finančno podporo le te koorporacije z zajetno denarno vsoto, ki se je ne bi branila nobena izmed večjih ekip.

Da so imeli v ozadju določeno tehnično znanje, so se dogovorili s slavno ekipo Tyrrell, da jo bodo po letu 1998 prevzeli. Za leto 1999 pa so celo dobili med voznike svetovnega prvaka iz leta 1997, Jacquesa Villeneueva. Poleg njega pa je dirkaško življenje okusil novinec Ricardo Zonta. Pridobili so si tudi pogodbo z motorji Supertec, ki so pod svojim imenom skrivali Renaultovo tehnologijo. Več kot očitno je bilo, da so pri novi ekipi imeli visoke ambicije.

Tako je prišlo leto 1999. Vsi so pričakovali, da bo nova ekipa začela slej ko prej mešati štrene najboljšim ekipam. Vendar jih je pričakalo zelo neprijetno presenečenje. Dirkalnik se je iz dirke v dirko neprestano kvaril, poleg tega pa ni bil ravno hiter. Jacques Villeneuve je naprimer na prvih 11tih dirkah odstopil zaradi tehničnih težav. Skozi celotno sezono si niso dirkači uspeli pridirkati niti točke. V obupnih poiskusih, da bi rešiuli sezono, je British American Tobacco vložil v moštvo toliko denarja, da bi lahko precej manjše moštvo Minardi s tem denarjem imelo dovolj denarja za 7 let obratovanja. Najvišje je posegel dirkač Mika Salo s 7 mestom.

Naslednje leto so se stvari spravile na bolje. Dobili so nov motorni paket od Honde, dirkaški dvojec pa je bil isti kot v prejšnji sezoni. Že na prvi dirki pa so posegli po svojih sploh prvih točkah. Skozi celo sezono so bili dovolj konsistentni za skupno 5 mesto med konstruktorji. Stvari so se začele obračati na bolje. Naslednji korak so bile prve stopničke, nato pa mogoče že prve zmage.

Leta 2001 se je paket dirkačev spremenil, v ekipo je prišel izkušen Olivier Panis, ravno tako pa je Honda še vedno dobavljala paket motorjev. Jacques Villeneuve je izpolnil pričakovanja po prvih stopničkah, dosegel jih je v Španiji in Nemčiji, vendar je na splošno dirkalnik zelo razočaral, tako da so si pokvarili lanskoletno uvrstitev. Na koncu so bili skupno na 6 mestu.

Prišlo je do precejšnjih sprememb. Craig Pollock je leta 2002 zaradi pritiska glavnega sponzorja odstopil z mesta šefa ekipe, nasledil ga je David Richards, šef ekipe Prodrive (Subaru World Rally Team). RAvno tako je odšlo iz ekipe precej tehničnega osebja, kar se je poznalo na relzutatih. Jacques Villeneuve in Oliver Panis nista dosegla nobenih vidnejših relzutatov, ekipa pa je bila na koncu skupno na 7 mestu.

Še naprej so se dogajale spremembe v ekipi. Postali so edino moštvo z licenčnimi Hondinimi motorji ter s tem oškodovali ekipo Jordan, ki je skupaj z njimi imela iste motorje ter bila tudi bolj uspešna. Oliverja Panisa je zamenjal Jenson Button, sredi sezone pa je Jacques Villeneuve dobil odpoved, njega je zamenjal Takuma Sato. Sezono so končali bolje kot prejšnjo, vendar bi bili lahko še boljši, če bi imeli gume drugega proizvajalca. Bridgestone gume so bile razlog za slabše relzutate.

Se pa je naslednjo sezono zgodil "čudež". Ekipa je postala najprijetnejše presenečenje. Zamenjali so Bridgstonove gume za Michelinove, v zadku so imeli verjetno močnejši motor od ostalih konkurentov, Jenson Button pa je doživljal svojo prvo pomlad. Uvrstitve na stopničke so se neprestano vrstile, žal pa je bil Ferrari tisto sezono praktično neulovljiv, tako da so se morali na koncu zadovoljiti s skupno drugim mestom. Še vedno pa je po mojem mnenju njihov bolid iz te sezone eden najlepših v vsej zgodovini formule 1. Je pa to bil začetek konca ekipa BAR, kajti Honda je kupila 45% ekipe, v prihodnosti pa se je zavzela, da bo odkupila celotno ekipo. Poleg tega pa je zaradi tega nakupa izgubil stolček David Richards, ki ga je zamenjal Nick Fry.

Vendar je bilo kmalu konec zgodbe o uspehu te ekipe. Naslednje leto se je začelo katastrofalno. Rezultatsko niso bili konkurenčni, še huje pa je bilo, ker so jih diskvalificirali zaradi napačnega razumevanja pravil. Po prvi polovici sezone jim ni in ni šlo, so se pa v drugi polovici sezone pobrali ter dvakrat osvojili 3 mesto. Na koncu sezone so osvojili 6 mesto, to pa je bil tudi konec ekipe pod imenom BAR. Honda je dokončno odkupila celotno moštvo.

Še nekaj video posnetkov:

Leta 1999 sta na istem ovinku, zloglasnem Eau Rougu, odstopila na zelo spektakularen način

Villeneuve je imel leta 2001 veliko nesrečo v Melbournu v Avstraliji, kjer je guma zadela v varnostnika ob progi ter ga ubila.

Krog Jensona Buttona v Imoli, kjer je dosegel svoj prvi pole position ter ravno tako prvi pole position za ekipo BAR.

Koncepti super avtomobilov iz konca 60ih in 70ih let - 1. del

2011-07-15T15:27:00.000+02:00

V tistih časih so se začela napovedovati nova obzorja, ki bodo za večno spremenila zgodovino. Ravno tako je bilo to pri avtomobilih. Športni avtomobili so postajali vse bolj močnejši. Poleg tega pa so avtomobilski raziskovalci bolj začeli uporabljati aerodinamične rešitve. Tako so bili ustvarjeni legendarni superšportni avtomobili. Vendar preden so jih naredili in spravili v proizvodnjo, so oblikovalci in proizvajalci preizkušali marsikatere rešitve, ki se dotedaj še niso prijele (in se kasneje tudi niso, ker so bile preveč futuristične). Pojem konceptnih avtomobilov je dokončno prišel v veljavo proti koncu 60ih let. Nekateri koncepti so lepotci, drugi bolj odpiljeni, tretji pa preprosto zanimivi. Kateri pa je najlepši, presodite sami. Za prvo vizualno poizkušnjo so spodaj avtomobili z začetnico A:

Abarth 2000 Pininfarina (1969):

Prostornina: 1949ccm, 4 cilindri. Moč: 164 kW (220 KM). Hitrost: 275 km/h.

Alfa Romeo Carabo (1968) - Bertone
Prostornina: 1995ccm, V8. Moč: 172kW (230KM). Hitrost: 260 km/h.

Alfa Romeo Iguana (1969) - Guigiaro
Prostornina: 1995ccm, V8. Moč: 172kW (230KM). Hitrost: ni znana.

Alfa Romeo 33-2 Pininfarina (1969)

Prostornina: 1995ccm, V8. Moč: 172kW (230KM). Hitrost: ni znana.

Alfa Romeo Stradalle P33 Pininfarina Roadster (1968)

Prostornina: 1995ccm, V8. Moč: 172kW (230KM). Hitrost: ni znana.

Alfa Romeo Alfasud Caimano (1971) - Italdesign

Prostornina: 1186ccm, boxer. Moč: 42kW (63KM). Hitrost: ni znana.

AMC AMX II (1969)

Prostornina: 6391ccm, V8. Moč: 232kW (315KM). Hitrost: ni znana.

AMC AMX III (1970)

Prostornina: 6383ccm, V8. Moč: 254kW (340KM). Hitrost: 260 km/h.

Aston Martin Bulldog (1979)

Prostornina: 5341ccm, V8. Moč: 522kW (700KM). Hitrost: 300 (možno tudi do 380) km/h.

Audi 100S Mittelmotor (1974)

Prostornina: 1871ccm, 4 cilindri. Moč: ni znano. Hitrost: ni znano.

Autobianchi Runabout(1969)

Podatkov ni bilo moč dobiti

A Clockwork Orange - 40 let nastanka kontroverznega filma

2011-07-06T21:12:00.000+02:00

Ko sem bil še dijak, sem se rad dostikrat nahajal v šolski knjižnjici. Sem pa nek dan malo brskal po knjižnjih policah. Na oddelku za kulturo sem na moje presenečenje dobil zelo zanimiv naslov "Movies of the 70s". Zelo debela knjiga me je že na prvi pogled prevzela, kajti ko sem pogledal na osnovno stran, sem opazil nekega mladeniča, ki v preoblikovani popartovski sliki z noro agresivnim zanimanjem gleda vame. Malce sem polistal po knjigi, da sem poiskal mladeniča, tako pa sem poleg njega našel odpiljene slike iz filma. Naslov filma se mi je zdel precej nenavaden: "A Clockwork Orange" ali Peklenska pomaranča. Ok, sem si rekel, tole si moram ogledati! Po prebranem v knjigi me je malo bilo strah ogleda, vendar nisem čakal dolgo. S sošolcem sem se dogovoril, da si ga le ogledava skupaj. Ni mi bilo žal ogleda.

Preden začnem, si najprej prosim poglejte trailer, da boste začutili, kako tiktaka Peklenska pomaranča.

V trailerju besede, ki se naenkrat prikazujejo, povzamejo celotno zgodbo filma. Kot žanr ga ne moremo točno določiti, tako da lahko kar začnem naštevati: film je kriminalka, postavljena v bližnjo, temno znanstveno fantastično prihodnost, kjer se mladeniči vsak v posebnem, po svoje satiričnem stilu pretepajo in posiljujejo. Glavni protagonist Alex "De Large" (Malcom McDowell v njegovi življenjski vlogi) pravi vsemu temu "ultra violence". Zgodba pridobiva vse večje razsežnosti nasilja, dokler Alexa končno ne ujame roka pravice. Njegova drama se šele začne. Po posebnem programu preobrazbe postane ugleden državljan. Nad njim pa se zgrinjajo vse bolj črni oblaki. Preganja ga nasilna preteklost, stanje postaja vse bolj nevzdržno, po zaslugi Beethovna pa poiskusi narediti samomor... Zgodba filma je zelo razgibana, nikoli se ne vleče, vedno se zgodi kaj nepredvidljivega in šokantnega. Zaradi izredno grafičnega prikaza nasilja in tudi kaj drugega, je film takoj po prikazu postal središče žgočih razprav o tem, ali je sploh primeren za širše občinstvo. Dali so mu oznako X, kar pomeni da nikakor ni primeren osebam, mlajšim od 21ga leta (to velja v ZDA, če sem se zmotil, pa me prosim popravite). Krivili so ga namreč za vsak prekršek, za vsako razgrajanje, celo za uboje. V kinematografih pa je postal uspešnica. Vendar je režiser Stanley Kubrick po letu dni prikazovanja potegnil ročno zavoro. V hipu je prenehal prikazovati film ter je vsakogar, ki si ga je upal samo napovedati, kazenjsko preganjal. Po tem dogodku je film potihnil, redkokdo je še govoril o njem, v medijih si itak niso upali o njem sploh govoriti. Vse je tako ostalo do smrti Kubricka leta 1999. Nato je spet stopil na plano in vsi so govorili o spregledani mojstrovini. Še sedaj po 40 letih je ravno tako šokanten kot je bil takrat.

Kostumografija filma je futuristična, včasih odvratna, včasih privlačna (vsaj kar se tiče arhitekture in nekaterega pohištva). Ulične bande so vsaka imele svoj način oblačenja. Alexovi "drooges" so bili oblečeni v pretežno bela oblačila. Na sebi so imeli melonaste klobuke, okoli pasu nekakšen zaščitnik. Za gumbe na rokavih so imeli očesna zrkla (!), glavno orožje pa so jim bili pendreki, bularji. Da bi povečali bizarnost, so si na svoje trepalnice enega očesa dali povečane umetne. V filmu so izpostavljeni vsi intimni deli tako moškega kot ženskega dela, tako da če mislite, da ste v zgornjem videu videli preveč, to v filmu še zdaleč ni vse. Vse okolje v filmu izgleda tako, kot da bi se Velika Britanija znašla v svetu po eksploziji atomske bombe ter da je prišla v nevarnost nove, še močnejše bombe, ki lahko za vedno spremeni družbeni red.

Čeprav vidimo vso razdejanje, ki ga povzroča Alex in njegova banda, gojimo proti koncu filma celo sočutje do njega. V dramatičnem koncu le doživi svojo katarzo z uspešno vrnitvijo v prvotno stanje. Družba je sprejela njegovo ravnanje kot nekaj vsakdanjega, kar je zelo absurdno. Na to nas nagovori čisto zadnji prizor, ko nam pove Alex "I was cured, allright", vmes pa mu množica ploska, ko se valja po tleh z nago žensko. Alex je antipod britanske zadržanosti in častihlepja, lahko bi rekel, da je Alex začetnik punkovskega vala, ti. upornik družbi.

Zanimivosti:

Film je bil nominiran kar za 4 oskarje, od teh za najboljši film in najboljšega režiserja. Poleg Polnočnega kavboja je dosedaj edini film z oznako X, ki je bil nominiran za oskarja.
Glasba, ki jo je napisal in zmiksal Wendy Carlos, je narejena predvsem na klaviaturah. Predelani so nekateri slavni skladatelji, med vsemi pa izstopa Beethoven. Kontroverzna je bila priredba Ode radosti v koračnico (v filmu pa so ravno takrat prikazani nacisti, ko korakajo). Najbolj pa so se gledalci zgrozili, ko je med posilstvom Alex v filmu pel zimzeleno Singin' in The Rain.
Avto, v katerem se vozijo Alex in njegovi "drooges" je model Adams Probe 16, katerih so naredili samo 3.
V enem izmed kadrov lahko vidimo naslovnico filma 2001 A Space Odyssey, ki ga je režiral prav Stanley Kubrick.

Fotogalerija znanih bivših voznikov formule 1: Rene Arnoux

2011-05-09T09:52:00.003+02:00

V velikem francoskem valu dobrih voznikov na koncu 70ih in v začetku 80ih let se je bojeval skupaj z Alainom Prostom, Jacquesom Laffitom, Patrickom Tambayem in še ostalimi francoskimi vozniki, da bi postal prvi francoski svetovni prvak. Svoj talent je prikazal v ekipi Renault, do konca kariere pa je ostal več ali manj zvest francoskim ekipam. Mogoče ni ravno najbolj poznan voznik, vendar je najbolj znan po slavnem dvoboju z Gillesom Villeneuevom leta 1979 v Dijonu, kjer nobeden izmed njiju ni hotel odnehati vse do konca dirke. Je eden izmed najboljših francoskih voznikov formule 1, v zmagah za svetovni pokal pa je na francoski lestvici na drugem mestu, za odličnim Alainom Prostom.

1978: Martini MK23 - Prvo sezono je začel v ekipi, ki je ravno tako začela nastopati v svetovnem pokalu tistega leta. Pri francoski ekipi Martini se je kalil, vendar ni dosegal vidnih relzutatov, predvsem zaradi nekonkurenčnega bolida.

1978: Surtess TS20 - Zadnji dve dirki pa je oddirkal v ekipi Surtess, ki je ravno tako bila svoj zadnji boj v karavani formule 1. Z njo tudi ni dosegel dobrih relzutatov, je pa pritegnil poglede iz ekipe Renault, ki je uvajala novost, ki je spremenila potek formule 1.

1979: Renault RS01, Renault RS10 - Prišel je v zelo konkurenčen dirkalnik, vendar z veliko tehničnimi napakami. Renault je prvi začel uporabljati turbo motorje, ki so se izkazali za zelo hitre, vendar dostikrat so se kmalu pokvarili. Zato je tudi na prvih dirkah velikokrat odstopil. Vendar je proti koncu sezone prišla v veljavo hitrost ter tudi zanesljivost. Arnoux sicer ni bil prvi voznik, ki bi zmagal z turbo motorjem, vendar je ravno na tisti dirki prikazal najbolj slavni duel z Villineuevom. Sezono je končal na 8 mestu z dvema drugima in enim tretjim mestom.

1980: Renault RE20 - S tem dirkalnikom si je pridirkal prvi dve zmagi in je bil v igri za svetovnega prvaka do sredine sezone. Hiter na kvalifikacijah, na dirkah pa večkrat slabše uvrstitve zaradi tehničnih težav. Žal je kasneje forma padla, tako da je na koncu osvojil skupno šesto mesto.

1981: Renault RE20B, Renault RE30 - Sezona je bila slabša od prejšnje, saj ni mogel ven iz sivega povprečja, poleg tega pa ga je njegov nov moštveni kolega Alain Prost čisto zasenčil. Za tako dober bolid je bilo skupno 9 mesto in enkrat drugo mesto skromen dosežek.

1982: Renault RE30B - Po slabši sezoni se ta ravno tako ni začela dobro, bilo je veliko odstopov zaradi nezanesljivosti, vendar je proti koncu sezone vseeno iztržil dve zmagi, bil pa je tudi enkrat drugi in enkrat tretji. Na koncu je to zadostovalo za 6 mesto v skupnem seštevku.

1983: Ferrari 126C2B, 126C3 - Po izgubi dveh glavnih voznikov so pri Ferrariju se zanesli na francosko dvojico Tambay-Arnoux. Končno je dobil bolid, ki se ni kvaril vsako dirko, vendar se je od začetka bolj kot ne privajal na bolid. Proti koncu sezone pa je vse bolj prihajal v formo. V drugi polovici sezone je zmagal kar trikrat ter bil do konca sezone v boju za naslov prvaka. Na koncu je bil boljši od francoskega dvojca, skupno pa je bil 3., Ferrariju pa je privozil konstruktorski naslov.

1984: Ferrari 126C4 - Sezona se ni izkazala za najboljšo, saj je bil venomer počasnejši od moštvenega kolega Alboreta. Bil je trikrat na stopničkah, sezono pa končal na 6 mestu.

1985: Ferrari 156/85 - To sezono bi verjetno najraje Arnoux raje pozabil. Po prvi dirki so ga iz Ferrarija odpustili. Celo leto ni dobil dirkalnika, tako je ostalo pri četrtem mestu in skupno 17. mestu.

1986: Ligier JS27 - Delodajalca je dobil pri Ligieru. Za to moštvo je bil sicer konkurenčen, vendar vedno malce prepočasen za stopničke. S 14 točkami je bil na koncu 10ti.

1987: Ligier JS29B, Ligier JS29C - Z izgubo Renault turbo motorjev je Ligier postal zelo nekonkurenčen. Rešitev turbo motorjev je sicer našel v Megatron motorjih, vendar niso bili dovolj konkurenčni. Arnoux je osvojil samo eno točko in je bil na dnu lestvice kot 19ti. Kariera je počasi šla navzdol.

1988: Ligier JS31 - To sezono si Ligier ni pridobil turbo motorjev, dirkalnik je bil zelo nekonkurenčen. Arnoux v sezoni sploh ni dosegel točke.

1989: Ligier JS33 - Zadnjo sezono je končal v Ligierju, ki je bil malo bolj konkurenčen od prejšnje sezone. Osvojil je dve točki za 5 mesto, kaj več pa mu ni uspelo iztržiti. Po 165 dirkah je dosegel 181 točk.

Radio Ga Ga - priljubljeni posnetki

2011-05-03T09:00:00.000+02:00

Zadnji petek sem se spet lahko nasmejal do solz. To je bil eden izmed najboljših Ga Ga-jev. Zaradi takšnih oddaj se splača redno poslušat. Kraljeva poroka princa Williama in Kate so v živo spremljali iz studia Radia Slovenija. V živo je iz kraja poroke poročal Mirko Strojan, spremljala pa ga je preko telefonske veze njegova mama Elka. Po javljanju pa so prišle na dan še prigode ostalih oseb.

Prvi del - Mirko Strojan na kraljevi poroki spozna britansko kraljico...

Drugi del - ... in govori o svojih podvigih ter občuduje, koliko kovine je tam.

Vse o oblekah, rdečem križu in dobrodelnosti Toma Križnarja

Najboljši komadi progresivnega rocka #4: King Crimson: Red in Starless iz albuma Red (1974))

2011-04-28T09:33:00.000+02:00

King Crimson so zelo nenavaden bend. Poosebljajo poseben ekspirimentalen progresivni rock. Skozi zgodovino se je zasedba skupine venomer spreminjala, a vodja skupine je še vedno Robert Fripp. Brez njega tako ekstravagantne glasbe ne bi bilo. V zasedbi, ki je ustvarila album Red, sta še basist/vokalist John Wetton ter (anti)bobnar Bill Bruford. Fripp, znan po "bolanih" kitarskih rifih ter ravno tako Wetton, oba pa spremlja verjetno najboljši (anti)bobnar Bruford, pri kateremu nikoli ne uganemo, kdaj bo zamejal ritem oz. na kaj bo zabobnal. Skupaj sestavljajo nenavaden, zelo kreativen trio.

Kreativnost se jim nikoli ni bilo sram pokazati, kar dokažeta tudi ti dve skladbi, ki pa sta po strukturi precej različni od ostalih skladb na drugih prejšnjih albumih. Precej bolj enostavni, inovativni čisto po drugi strani. Skladba Red, imenovana po istoimenskem albumu, se začne zelo hard rockovsko in se tudi nadaljuje v tem slogu. Vsi kitarski rifi Frippa, basovski Wettona in bobnarski vložki Bruforda so neverjetni. Resda, da se skozi celotno pesem ponavljajo, vendar ko jih slišiš znova in znova, vedno odkriješ kaj novega, kar nisi slišal prej. Ni čudno, da jo je revija Rolling Stone postavila v lestvico 100 najboljših kitarskih skladb vseh časov.

Ravno tako pa se v drugačni smeri postavi skladba Starless, ki je bolj podobna prejšnjim skladbam iz drugih albumov, vendar še vedno unikatna. Je najdaljša na tem albumu. V tej skladbi so veliko idej pobrali iz njihovih prejšnjih albumov, nekatere sekvence zvenijo zelo podobno. Melodrom, električna kitara in saksofon na začetku nas spominjajo na skladbo Epitaph iz njihovega prvega albuma In the Court of Crimson King. Kasneje pa pri hitrejši sekvenci še na znani 21st Century Schizoid Man iz istega albuma. Najboljši del skladbe je po mojem mnenju počasno večanje jakosti, ti. prihajanje do grand finala. Fripp tam stopnjuje napetost z dvema tonoma, ki zvenita isto (počasi jih viša), Wetton z istim basovskim rifom in Bruford z različnimi tolkalskimi vložki. Dokler ne preide do hitrega, jazzovskega dela, ki se proti koncu skladbe stopnjuje. Za konec pa nas počaka kratka repriza začetka. V bistvu je celotna pesem vzpenjanje proti vrhu, kot celota pa zveni enkratno. Nek kritik je dejal, da je to najbolj celovita pesem skupine King Crimson in ni se zmotil.

Če sta vam pesmi všeč, potem si ne pozabite poslušati celotnega albuma, ki je ravno tako dober.

Untitled Senna (2010) - recenzija

2011-04-07T16:17:00.000+02:00

Koliko časa sem čakal, da dobim v roke dokumentarec o legendi Ayrtonu Senni. Sicer sem redno spremljal, kje se je ta dokumentarec predvajal. Prvič je bil prikazan na Japonskem, nato v Braziliji, kasneje pa še v ZDA. Velika Britanija in Nemčija bosta morali še malo počakati, kajti premiera je pri njih od maja naprej. Žal zelo verjetno ne bo prišel v naše kinematografe. Po odzivih gledalcev je moja želja postajala vse večja, kajti vsak je hvalil ta dokumentarec. No, ta teden pa sem ga končno dobil (in si ga tudi ogledal)!

Ayrtonovo življenje je bilo zelo razgibano. Od težkih začetkov, ko se je uveljavljal kot dirkač pa do njegove smrti je preteklo samo 16 let. A v tem času je dosegel 3 naslove svetovnega prvaka, 41 zmag ter neverjetnih 65 pole positionov. Vendar se dokumentarec ne osredotoči na statistiko. Iz njegovega življenja izbere samo ključne trenutke. Če bi morali vzeti vse njegove dosežke ter jih opisati, bi bil verjetno dokumentarec posnet v treh delih. Tako pa je z dolžino 105 minut ravno prav dolg in zanimiv tako za ljubitelje formule 1 kot za tiste, ki jih dirkanje sploh ne zanima.

Dokumentarec Senno prikaže v luči neverjetnega virtuoza za volanom. V ospredju so postavljeni medsebojni odnosi, posredno pa je bil izraz tega tudi dogajanje na stezi. Digitalno izboljšani zvok in slike še bolje prikažejo dirkanje in življenje formule 1 v tistem času. Poleg tega pa svoje misli povedo tudi osebe, ki so bili posredno in tudi neposredno vpleteni v Ayrtonovo življenje. Posnetki iz njegovega zasebnega življenja nam popestrijo ogled, kjer si lahko Senno ogledamo še iz drugega zornega kota. Ravno tako dokumentarec pokaže, kako pomemben in velik je bil Senna za njegovo rojstno državo, Brazilijo. Znal jih je razveseliti, ko je bila država skoraj na dnu, ter jim tako vlil prepotrebnega optimizma. Prav tako pa je bil velik humanitarec. S svojim fondom je pomagal graditi bolnišnice, šole ter tako prispeval k lepši prihodnosti brazilskih otrok.

Še najbolj v središču dokumentarca je tisti slavni dvoboj z Alainom Prostom. Po ogledu se nisem mogel znebiti občutka, da je za vse hudo posredno kriv prav Prost, ker se je šel s Senno predvsem politični dvoboj (s pomočjo takratnega predsenika FIA, Baliestra), Senna pa je raje imel dvoboje na stezi, politike ni maral. Tudi po koncu filma imaš občutek, da je bil Prost dobesedno (se opravičujem za besede) prasec. Pa čeprav iz mnogo prebranega vem, da sta se Prost in Senna na koncu pobotala, kar nekako dokumentarec to tudi pokaže.

Če je bil Prost človek premišljenih dejanj, je bil Senna zelo čustven človek, ki se jih tudi ni nikoli sramoval. Vendar je hkrati z njo rastel kot človek. Dokumentarec odlično pokaže njegovo osebno rast skozi ključne dogodke. Senne tudi nikoli ni bilo sram se pogovarjati o bogu. Kadar so mu uspele velike dirke, je vedno dejal, da mu je k temu pomagal sam bog. Imel pa je tudi skorajda nadnaravne sposobnosti. Na kvalifikacijah in dirki VN Monaka je dirkal tako, kot da bi bil v tunelu. Nič ga medtem ni moglo ustaviti, dokler...

Poglavje zase je zelo dobro izbrana glasba, ki ustvarja že tako dobro vzdušje še boljšega. Najbolj sta se mi vtisnila v spomin dve sceni. V prvi je na podlagi brazilske sambe Senna dobesedno plesal po progi, kjer je dosegel enega izmed svojih mnogih pole positionov. Druga pa je iz tiste slavne VN Brazilije iz leta 1991, ko je sploh prvič zmagal na domači dirki po neverjetnih mukah. Na zmagovalnem odru je kljub vidnim bolečinam ponosno kazal brazilsko zastavo, želja in vzdušje pa sta ga ponesla tudi do tega, da je z muko dvignil pokal. Ravno ta dvig pokala prikaže Sennino neverjetno željo po dokazovanju in preseganju mej.

Vsem je znan konec tedna za VN San Marina, ki je bil najbolj žalosten in črn v vsej zgodovini formule 1. Čeprav sem že neštetokrat bral in gledal posnetke te nesreče, se nisem mogel znebiti velikega cmoka v grlu. Sid Watkins, takrat šef zdravnikov v paddocku ter velik prijatelj Senne, je bil zraven v zadnjih trenutkih Senninega življenja. Kot se je izrazil, je čutil Sennin zadnji izdih, kot da bi izpustil svojo dušo. Najbolj ganljiv del filma je bil pogreb. Ko vidiš vso množico, ki se je zbrala ob pogrebu, vse žalostne obraze, tudi tebe stisne.

Pa še to: po nasvetu, ki sem ga prebral od nekega komentarja, sem povabil še mojo punco, ki jo formula 1 sploh ne zanima. Sprva me je gledala malo postrani, vendar jo je vseeno dokumentarec potegnil vase. Na koncu je priznala, da ji je bil všeč, hkrati pa žalosten, ker je formula 1 izgubila tako velikega moža. Tako da če dobite ta dokumentarec, ni samo za izbrane ljudi, temveč za vsakega posameznika. Nujno ga morate pogledati!

Grand Prix - The Killer Years (BBC)

2011-03-31T10:25:00.000+02:00

Oddaja se je predvajala na BBC FOUR tik pred letošnjo VN Avstralije. Je od istih ustvarjalcev dokumentarca The Deadliest Crash, ki opisuje nesrečo v Le Mansu leta 1955. Dokumentarec govori o črnih dnevih formule 1, ko je skoraj na vsaki dirki umrl dirkač ali pa se tako hudo poškodoval, da ni mogel nadaljevati kariere. Zgodbe govorijo nekateri preživeli vozniki, ki so osebno to podoživljali. Ravno tako podoživljajo črne čase nekateri najbližji pokojnih. Najbolj je v ospredju Jackie Stewart, ki je bil takrat tudi vodja voznikov za boljšo varnost na progah. Še vedno se mu pozna, da je jezen na takratno birokracijo, ki se ni zmenila za varnost, ljudstvo pa je seveda pričakovalo krvavi boj na stezi. Žal so se stvari obračale voznikom v prid prepočasi. Vendar brez njih sedaj ne bi imeli takšne varnosti. Za nas ljubitelje formule 1 so heroji in bodo to vedno ostali.

Car Chase Scenes #5 - Blues Brothers

2011-03-29T15:54:00.000+02:00

Imata misijo od boga. Zbrati denar za katoliški dom, kjer sta brata Blues odraščala. In to s pomočjo benda, ki se je razpustil potem, ko je šel brat Jake (igra ga John Belushi v enem izmed njegovih zadnjih vlog, preden je umrl) v zapor. Med svojo misijo se zapletata v smešne situacije, srečujeta znane obraze ameriške črne blues glasbe, predvsem pa bežita pred policijo in neo nacisti. Njun avtomobil, s katerim se zapletata v neverjetne dogodivščine, je poslikan kot policijsko vozilo, pa vendar ni. Je blues avtomobil, eden najbolj slavnih avtomobilov v eni izmed najbolj smešnih car chase scen v zgodovini filma.

Poleg enkratne glasbe in zelo dobrih komičnih vložkov, ne smemo prezreti, da nam ta film prinese precej neverjetnih car chase scen, ki so bile nekatere kasneje tudi kopirane. Avto in brata se prikazujeta čez vsaj polovico filma. Poleg tega, da se z avtom izmikata policistom, grenita življenje ameriškim neonacistom. V enem prizoru jih vse pomečeta v reko, ko jima zastrejo pot.

V tej objavi se bom osredotočil predvsem na dva slavna car chase-a. Prvi je zelo opevani chase v Dixie Square Mallu. Režiser je to nakupovalno središče najel za snemanje, bilo pa je tik pred tem, da se podre. V njem se dogaja slavni chase, ko blues car hoče uiti policajem s tem, da se vozi po notranjosti nakupovalnega središča in pred sabo podira vse. Še bolj napeto pa je, ker je nakupovalno središče polno ljudi. Žal so na Youtubu prepovedali vdelavo kode, tako da si ga lahko ogledate na tem linku.

Drugi, še bolj spektakularni, pa se zgodi proti koncu filma. Sneman je v mestu Chicago in je dosedaj največja scena, ki je bil kadarkoli snemana v tem mestu. Porabili so 3,5 milijonov dolarjev, od tega je šlo več ali manj za povrnitev škode karambolaže. Blues avtomobil beži celi gruči policijskih avtomobilov, pri tem pa povzroči masivno karambolažo. Prav tako vozi skozi prostore stolpnice. Bog pa jima spet pomaga s svojimi nadnaravnimi močmi. Neonacisti pa spektakularno doživijo njegovo jezo. Ko končno prideta brata Blues na svoj cilj, jima avtomobil razpade na koščke. Spodaj je v videu komedija postala še bolj smešna, ker je uporabnik pohitril celotno sceno in dodal glasbo slavnega Benny Hilla.

"We've got 106 miles to Chicago, full tank of gas, half pack of cigarettes, its dark and we're wearing sunglasses......hit it".

Pred novo sezono formule 1 (2011)

2011-03-21T13:02:00.000+01:00

Lansko leto je ponudilo eno najbolj zanimivih prvenstev, ki je bilo odločeno šele na koncu sezone. Prvak je postal Sebastian Vettel, moštveno pa je zmagal Red Bull, torej popolni triumf letečih bikov. Tako so v letošnjo sezono prišli kot glavni favoriti, vendar pa kaj hitro nova pravila in nekatere spremembe spremenijo celotno sliko. Moštva pa so za letošnjo sezono pospešeno se navajala na nova pravila.

Tako kot lani so se tudi letos prikazala nova pravila, ki naj bi moštvo še bolj otežila delo najti perfekten dirkalnik. Da bo bolj zanimivo, vsaj glede prehitevanj, so ukinili lanskoletni F-duct, vendar so ga nadomestili z možnostjo premikajočega se zadnjega krilca. V skladu s tem so narisali na progi določene cone, kjer bodo lahko dirkači uporabljali to krilce, ne pa seveda v nedogled, ampak samo določen čas. Vrača se tudi KERS, ki pa je letos več ali manj v vseh moštvih, saj je teža dirkalnika s ali brez KERSA enaka, kar daje prednost temu sistemu. Še največja sprememba pa so gume novega proizvajalca. Pirelli je zamenjal Bridgestone pnevmatike, že od začetka testiranj pa so zagotavljali, da bodo letošnje gume bolj odzivne, vendar tudi se bodo zaradi tega tudi bolj rabile. Tako da bo letos verjetno postankov v boksih precej več, kot pa jih je bilo prej. Poleg tega pa bo izbira gum na plečih dirkača in ne več same ekipe. Po prvih vtisih dirkači niso najbolj navdušeni nad to rešitvijo, bolj celostno sliko pa bomo videli po prvi dirki. Lansko leto so pravila zahtevala uporabo 8ih motorjev čez celotno sezono, letos pa bodo morali menjalniki vzdržati 5 dirkaških koncev. Zadek je po letošnjih pravilih še najbolj spremenjen, saj poleg F-ducta ne sme več biti dvojnih difuzorjev. Vrača pa se pravilo 107% v kvalifikacijah, ker so lanskoletne nove ekipe ponekod kar precej presegle ta čas, tako da bo letos verjetno manj dirkalnikov na dirki kot sicer. Vrnili pa se bodo moštveni ukazi, tako da se nič ne čuditi, če se bo še kdaj ponovil lanskoletni Nurburgring.

MOŠTVA:

Red Bull RB7 (Sebastian Vettel , Mark Webber)

Po lanskoletni sezoni je tudi letos glavni favorit moštvo Red Bull, na čelu z novopečenim svetovnim prvakom Sebastianom Vettlom. Po testiranjih sodeč so vedno bili na vrhu, tako da je Adrian Newey spet pripravil bolid, ki se ga bodo drugi konkurentje morali bati. Res da je preuranjeno govoriti, kje so moštva sedaj, vendar je ta izjava na mestu. Dirkalnik RB7 je evolucija lanskoletnega prvaka. Pri Red Bullu zato niso bili neumni in spreminjali dirkalnik, ki je že lansko leto zmagoval, temveč so ga samo še izbolšali. Moštvena kolega pa naj bi po lanskoletnem turbulentnem letu že zakopala bojno sekiro, tako da bo moštvo bolj delovalo kot ekipa.

Ferrari F150th Italia (Fernando Alonso, Felipe Massa)

Letošnje leto bo za ekipo Ferrarija posebno, saj se beleži 150 letnica samostojne Italije, Ferrari pa bo kot ponos Italije naredil vse, da jim naslov ne spolzi iz rok tako kot lansko leto. Tudi dirkalnik je zato obletnici primerno poimenovan. Na testiranjih so bili seveda v ospredju, verjetno bodo glavni konkurent Red Bullu. Od vseh moštev so naredili največ kilometrov, očitno ne bodo ničesar prepuščali naključju. Alonso bo s pomočjo Masse poskušal priti do tretjega naslova svetovnega prvaka. Bomo videli, če mu uspe.

Mclaren MP4-26 (Lewis Hamilton, Jenson Button)

Pri Mclarnu tudi letos stavijo na inovacije. Na začetku testiranj so uporabljali lanskoletni bolid, kasneje pa že novega. Prva podrobnost, ki bode v oči, so stranske odprtine za hladilnike. Takšna oblika naj bi pripomogla k boljšemu zračnemu izkoristku. A vendar so se na testiranjih pojavile nekatere težave, tako da so izmed vseh moštev imele eno izmed najmanjših kilometrin. Tudi voznika naj bi bolid precej kritizirala, vendar se pri Mclarnu ne predajo. Sprva ne verjamem, da bodo na prvi dirki bili konkurenti za najvišja mesta, po nadaljevanju sezone pa bodo že ogrožali prva mesta. So eni izmed favoritov letošnje sezone, se pa bojim, da bodo razočarali.

Mercedes MGP W02 (Nico Rosberg, Michael Schumacher)

Po lanskoletni slabši sezoni se hočejo letos izboljšati, predvsem lanskoletno razočaranje, Michael Schumacher. Letos ciljajo višje kot lansko leto, ko so ostali brez zmag. Po prvih testiranjih se stanje ni izboljšalo, kasneje pa so postali precej bolj konkurenčni. Ross Brawn ima zagotovo nekje skritega asa, ki bo tekmece presenetil. Michael Schumacher se bo letos predstavil v precej lepši luči, zanimivo pa bo gledati interni dvoboj med njim in Nicom Rosbergom. Lansko leto ga je Nico dobesedno povozil.

Lotus Renault R31 (Nick Heidfeld, Vitalij Petrov)

To je verjetno najlepši dirkalnik letošnje sezone, spominja na čase, ko je Lotus dirkal z glavnim sponzorjem John Player Special. Glavna sprememba se je zgodila v imenu ekipe, saj je letos prišel zraven tudi Group Lotus, ki je postal solastnik ekipe Renault. Tako da bomo v letošnji sezoni imeli kar dve ekipi z "istim" imenom, pa čeprav gre za dve različni ekipi in tudi podjetji. Tej ekipi pa letos sreča ni mila. Po prvem sklopu testiranj se je prvotni voznik Robert Kubica nesrečno poškodoval, ko je vozil rally in ga celo sezono ne bo. Za zamenjavo se je omenjalo veliko imen, na koncu pa je sedež dobil stari maček Nick Heidfeld, ki je dobil prednost pred Brunom Senno. Dirkalnik ima inovativno rešitev: konec izpuha je speljan ob straneh kokpita, pod odprtinami za stranske hladilnike. Izboljša namreč pretok zraka, s tem pa tudi lego na cesti. Če se rešitev izkaže za zelo dobro, bodo po vsej verjetnosti jo "kopirala" tudi ostala moštva. Ker je sedaj brez prvega dirkača, bodo verjetno težje pokazali svojo konkurenčnost.

Williams FW33 (Rubens Barrichello, Pastor Maldonado)

Zamenjava drugega dirkača, Nica Hulkenberga z Pastorjem Maldonadom, je sprožila veliko prahu, saj je Nico proti koncu sezone postajal vse boljši. A vendar je s prihodom Pastorja prišlo v moštvo tudi veliko denarja. Williams je izven finančnih težav, ki so jih pestile zadnja 4 leta. Poleg tega pa so po testiranjih sodeč naredili hiter dirkalnik. Imajo najmanjši menjalnik v zgodovini formule 1, zato je njihov zadek zelo majhen in nizek. Skozi testiranja so imeli probleme s KERSom, vendar naj bi probleme že rešili. Njihov glavni cilj je, da se približajo vodilnim in postanejo tako konkurenčni, kot pred leti. Na to nakazuje tudi njihov poslikan dirkalnik, ki spominja na leta od 1994 do 1997, ko je bil glavni sponzor Rothmans. Še bolj pa so dvignili prah, ko je ekipa Williams kot edina ekipa šla na borzo prodajat delež svojih delnic. Čas bo povedal, če se so pravilno odločili.

Force India VJM04 (Adrian Sutil, Paul Di Resta)

Pripeljali so novinca Paula Di Resto, Antonia Liuzzija pa so vrgli ven zaradi nekonkurenčnosti. Letošnji cilj je predvsem prehiteti Williams in se uvrstiti na 6 mesto, kar jim je lansko leto skorajda uspelo. Na testiranjih so sicer sprva bili hitri, nato pa so se pogreznili v zlato sredino. Lahko da bodo letošnja tiha voda. Ekipa stavi na Adriana Sutila, vendar se bojim, da jim bo letos spodletelo, da bodo dosegli cilj.

Sauber C30 (Kamui Kobayashi, Sergio Perez)

Denarja letos Sauberju v razmerju z lansko sezono ne bo zmanjkalo. Pridobil je namreč novinca Sergia Pereza, ki je moštvu prinesel precej denarja (sponzor je najbogatejši zemljan). Po lanskoletnem dvigu forme so pri Sauberju za letošnjo sezono bolj optimistični. Čeprav nimajo ravno najbolj izkušenih voznikov, pa se po testiranjih sodeč lahko pohvalijo s hitrostjo. Poleg tega so skoraj prepeljali največ kilometrov, enkrat pa postavili tudi najhitrejši čas. Lahko da bodo mešal štrene na vrhu, Kobayashi pa bi lahko prikazal še kakšno nepozabno dirko, kot je to naredil lansko leto.

Toro Rosso STR6 (Sebastian Buemi, Jaime Alguesuari)

Tudi pri Toro Rossu so pripravili prijetno presenečenje. Tehnična inovacija dvojno dno, ki se je prvič pojavila že leta 1992 pri Ferrariju, je pokazala, da je njihov dirkalnik precej hiter. Testiranja so pokazala, da so precej pridobili od lanskega leta, tako da bodo verjetno letos postali ena izmed ekip sredine.

Lotus T128 (Heikki Kovalainen, Jarno Trulli)

Od lanskoletnih novih ekip je letos še največji korak naprej naredila ekipa Lotusa. A vendar to ni največja zgodba te zime. Bolj je to, da se lastnik moštva prepira z moštvom Lotus Renault glede imena. Šli so tudi na sodišče, dokončno pa se bo zgodba uredila ravno ta teden. Da ne gremo preveč v politiko, moštvo je prikazalo enkraten napredek, lahko da bodo mešali štrene ekipam iz sredine in letos osvojili tudi prvo točko.

Marussia Virgin MVR-02 (Timo Glock, Jerome D'Ambrosio)

Ekipa je letos spet pripravila dirkalnik, ki je narejen izključno preko računalniških simulacij, kar pomeni, da ni potrebno vlagati veliko denarja v samo konstrukcijo. A vendar se verjetno ta rešitev ne bo izkazala kot dobra, kajti po testiranjih so kar zadaj za ostalimi moštvi. Tudi letos ne bodo tako konkurenčni, lansko leto so se vsaj bojevali z Lotusom, letos pa bodo krepko zaostali za njimi.

Hispania Racing Team F111 (Narain Kariketean, Vitantonio Liuzzi)

Ekipa se je lansko leto skozi vso sezono bojevala s težavami, a vendar je na koncu le prispela in hkrati bila druga najboljša ekipa od novincev. Za letošnjo sezono pa ni dolgo časa dobila drugega voznika. Šasijo so naredili sami, prva testiranja pa so naredili še s starim bolidom. Nov bolid pa so predstavili šele na zadnjih testiranjih, z njim pa niso naredili nobenega kilometra. Verjetno bo letošnja sezona še slabša od lanske, ne verjamem, da bodo na prvih dirkah sploh konkurenčni, na dirko pa se preko kvalifikacij zelo verjetno ne bodo uvrstili. Pred njimi so zelo težki časi. Edino dizajn je zelo lep, to si lahko štejejo v plus.

Letošnja sezona je po mnenju strokovnjakov bolj izenačena kot lanskoletna. Tudi najboljše moštvo ni tako daleč od ostalih, da bi lahko rekli, da bo na koncu svetovni prvak. Letos bomo na vrhu, če ne pa vsaj na sredini, videli bolj izenačen boj za mesta in točke svetovnega pokala. Sezona bi se morala začeti že v Bahrajnu, vendar je dirka odpadla zaradi političnih nemirov znotraj države. Zato se je uvod spet prestavil v Avstralijo. Poleg tega pa so pri FIA rekli, da bodo vzeli pod lupo nekatera dirkališča, ker naj se ne bi na njih omogočala prehitevanja. Ti očitki padajo predvsem na novejše proge, ki jih je oblikoval Tilke. Upam, da bodo nekatere izmed njih spremenili, da ne bomo spremljali "vlakcev".

Sam sem in bom neutruden navijač Williamsa, privoščim jim pohod proti vrhu, vendar letos verjetno še niso dovolj konkurenčni za sam vrh. Zame bo zanimiv boj na vrhu, še bolj pa v sredini. Moja prednapoved moštev: na vrhu Red Bull in Ferrari, sredina Mclaren, Mercedes, Williams, Renault, malo pod sredino Sauber, Toro Rosso, Force India, spodnji del tabele Lotus in čisto spodaj Marussia Virgin ter HRT. Čaka nas torej še ena zanimiva sezona.

Inovacije, ki so prinesle sodobno formulo 1: Enodelna školjka

2011-03-05T15:10:00.000+01:00

Po revoluciji s pozicioniranjem motorja zadaj so se konstruktorji še bolj vrgli v izboljšave dirkalnikov. Od leta 1961 naprej so se pravila spremenila. Od tega leta naprej so morale ekipe uporabljati 1,5 litrski motor, kar je tistega leta privedlo do nadvlade Ferrarija, ki so se na to spremembo pravil najbolje pripravili. A vendar poleg zelo dobrega motorja so morala moštva narediti bolid s čimboljšo karakteristiko na stezi. Med moštvi je tu prednjačila predvsem ekipa Lotusa Colina Chapmana. Njegovi bolidi so bili med najlažjimi, imeli so enkratno lego na stezi, vendar največji hendikep ekipe je bil nekonkurenčen motor. Leta 1962 pa so udarec vrnila britanska moštva, predvsem BRM in Lotus, ki sta dobesedno poteptala lanskoletnega zmagovalca Ferrarija. Velika konkurenca teh moštev pa je doprinesla eno izmed najbolj enkratnih inovacij, ki je v uporabi še danes.

Colin Chapman je začel s svojo ekipo Team Lotus tekmovati v formuli 1 leta 1958, do prvih dobrih relzutatov pa je prišla ekipa že leta 1960, ko je osvojila kar drugo mesto v konstruktorskem prvenstvu. Prvo zmago za Colina Chapmana pa je dosegel Stirling Moss, sicer v ekipi Roba Walkerja, ki je uporabljala Lotusove bolide. Leto 1961 ni bilo tako uspešno za njegovo ekipo, predvsem zaradi zastarelih motorjev, zato pa je naslednje leto prišel iz tovarne Coventry odličen motor Climax V8, ki je postavil ekipo Ferrari v ozadje za nekaj časa. Največji konkurent moštva Lotus je bilo moštvo British Motor Racinga (BRM) z voznikom Grahamom Hillom na čelu. Lotus je opazil, da če hoče premagati ostala moštva, se bo moral spomniti nekaj unikatnega. To mu je uspelo še isto sezono, ko je skonstruiral legendarnen bolid Lotus 25.

Prej so imeli bolidi strukturo trupa rezdeljeno na 2 dela, sedaj pa je ta dva dela Chapman združil. Celoten bolid je bil torej izdelan iz enega samega dela. Prednosti tega designa je bilo precej:

Manjši sprednji konec formule, bolj lepša oblika bolida, se pravi boljša aerodinamika
Trdnost je višja, zatorej se varnost poveča
Zaradi večje trdnosti so lahko uredili bolidu mehkejše vzmetenje, kar je bilo bolje za proge tistega časa, ki so bile zelo neravne.

Colin Chapman se v takratnih časih ni tako oziral za varnost, temveč je stremel bolj k hitrejšim dirkalnikom. Ko so sestavljali dirkalnik in je opazil, da je prostora v voznikovem prostoru "preveč", je povedal mehanikom, da naj bolidu zmanjšajo voznikov prostor. Poleg tega je uporabljal lahke kovinske elemente, ki pa niso nujno bili najbolj trdni in kvalitetni, zato je tudi večkrat prišlo do okvar in zlomljenih delov dirkalnika.

Bolid je v rokah Jima Clarka postal nepremagljiv. Edino, kar je ustavilo dirkača, so bile tehnične okvare. Zato tudi Clark ni bil svetovni prvak že leta 1962, je pa naslednje leto odpihnil vse tekmece in je z veliko prednostjo prvič postal svetovni prvak, prvič pa je tudi privozil krono Lotusu. Prav tako je leta 1965 pomagal Clarku do njegovega drugega naslova. Seveda so po takem uspehu ostale ekipe začele uporabljati to idejo, ki je ostala v rabi še danes.

Fotogalerija znanih bivših voznikov formule 1 - Mario Andretti

2011-02-28T19:01:00.000+01:00

Mario Andretti (1940)

Dirkaška leta v formuli 1: (1968-1972, 1974-1982)

Mario Andretti je eden izmed mnogih talentiranih dirkačev formule 1, ki so prihajali iz ZDA, na koncu se je pa izkazalo, da je postal najboljši Američan vseh časov, ki so dosedaj dirkali v tej prestižnem športu. Je eden izmed dveh Američanov, ki so osvojili naslov svetovnega prvaka (prvi je Phil Hill). Najbolj ga poznamo po tem, da je v isti sezoni dirkal za nešteto ekip, vendar iz različnih motošportov. Poleg formule 1 je dirkal tudi v Indy racingu, NASCAR-ju, Le Mansu, povsod pa je dosegal same visoke uvrstitve. Kot zanimivost: rodil se je na Hrvaškem, v Motovunu, je pa italjanskih korenin.

1968: Lotus 49B. Andretti se je po uspehih v ZDA prislužil sedež v takrat najboljšem bolidu formule 1: v ekipi Lotusa. In takoj je opozoril nase. Že na svoji prvi tekmi je dosegel pole position. Na dirki pa ni imel sreče, odstopil je zaradi tehničnih problemov.

1969: Lotus 69. Naslednje leto je ravno tako dobil možnost tekmovati z Lotusovo ekipo, vendar to samo na nekaterih dirkah. Na žalost to sezono nikjer ni naredil vidnega relzutata, na vsaki tekmi je namreč odstopil.

1970: March 701. Andretti je s to ekipo dirkal na nekaterih dirkah, vendar je bil primaren fokus dirkanje v Ameriki. Na petih dirkah je dosegel svoje prve točke, to pa je bilo tretje mesto za VN Španije.

1971: Ferrari 312B. Zaradi italjanskih korenin in dobrih nastopih na prejšnjih dirkah si je za to sezono zaslužil sedež pri Ferrariju. Oddolžil se jim je že na prvi dirki, ko je v velikem slogu zmagal. Na ostalih dirkah pa ni dosegel vidnih relzutatov, še vedno je bil fokus na dirkanje v Ameriki.

1972: Ferrari 312B-72. V naslednji sezoni je bil Andretti ravno tako občasni voznik Ferrarijeve formule 1, vendar tokrat ni dirkalnik bil konkurenčen. A vseeno je bilo to leto, ko je največkrat doslej prišel med dobitnike točk.

1974: Parnelli VPJ4. Po letu in pol premora je na koncu sezone za dve dirki prišel dirkat za ameriško moštvo Parnelli, vendar je bilo to samo uvajanje v sezono 1975. Dosegel ni nobenega vidnega relzutata.

1975: Parnelli VPJ4. To je bila prva sezona v celoti za Andrettija, vendar na žalost v nekonkurenčnem dirkalniku. Sicer je prišel nekajkrat med dobitnike točk. Na koncu je bil s 5 točkami 14ti v seštevku.

1976: Lotus 77. To sezono ga je spet povabil v ekipo Lotusa Colin Chapman. Takoj se je relzutatska bera izboljšala, sezono je na koncu začinil z zmago v kaotični dirki za VN Japonske. Še vedno pa je na začetku sezone oddirkal 2 tekmi za moštvo Parnelli. Na koncu je bil v seštevku 6ti.

1977: Lotus 78. V drugi polni sezoni za Lotus je bil do konca sezone eden izmed kandidatov za naslov prvaka. V sezoni je dosegel 4 zmage, na koncu je bil skupno 3. Sezona je napovedovala velike stvari, ki so se zgodile naslednje leto.

1978: Lotus 79. Andretti je to leto dobil bolid za tako želeni naslov svetovnega prvaka. To je bila prava revolucija v formuli 1, bolid je tehnično prehitel vsa ostala moštva po zaslugi inovativne aerodinamike. Zaradi odlične lege na cesti je zmagoval kot za šalo. Po šestih zmagah je na koncu z naskokom prehitel konkurente in osvojil svoj edini naslov svetovnega prvaka.

1979: Lotus 80. Po blesteči sezoni pa je takoj padel na trda tla, saj so konkurenti dohiteli in prehiteli moštvo Lotusa. Andretti se je sicer redno uvrščal med dobitnike točk, v sezoni pa je enkrat stopil na stopničke. Na koncu je z osvojenimi 14 točkami zasedel 12 mesto.

1980: Lotus 81. Andretti tako slabe sezone verjetno še ni imel v svoji karieri. Lotus je vse bolj tonel v težavah, Andretti pa je v sezoni dosegel samo eno točko. Dovolj velik razlog, da je na koncu sezone zamenjal ekipo.

1981: Alfa Romeo 179C. Po kar spodbudnem začetku se je v celotni sezoni ovil v sivo povprečje relzutatov. Po koncu sezone je že nameraval končati kariero v formuli 1. Osvojil je 3 točke in je bil skupno 17ti

1982: Williams FW07D. To sezono je bil voznik, ki je predvsem nadomeščal ostale voznike, ki so odpovedali sodelovanje ali pa nesrečno končali sezono. Prvo je pri Williamsu za eno dirko zamenjal Carlosa Reutermana, ki je nenadoma odpovedal sodelovanje s to ekipo. Na žalost ni dosegel vidnega relzutata

1982: Ferrari 126C2. Precej drugače pa je bilo pri Ferrariju. Na koncu sezone se je po smrti Gillesa Villeneueva poškodoval še Didier Pironi. Za zadnji dve dirki ga je zato zamenjal ravno Andretti. Že na prvi dirki je osvojil pole position, končal pa jo je na tretjem mestu. Naslednjo dirko pa je zaradi tehničnih težav predčasno končal. Tako je dokončal celotno dirkanje v formuli 1.

Inovacije, ki so prinesle sodobno formulo 1: Kje naj bo postavljen motor?

2011-02-22T20:39:00.001+01:00

Od začetka dobe formule 1, ki se je začela leta 1950, so imela vsa moštva isti princip celotnega bolida: Motor spredaj, pogon zadaj. Tako so nadaljevali tradicijo avtomobilizma, ki je postavljala motor pred voznika. Edini, ki se je poigral z mislijo, da bi postavil motor v sredino bolida, je bil Ferdinand Porsche pred drugo svetovno vojno. Bil je glavni inženir pri Auto Unionu in s tem konceptom je dosegal precejšnje uspehe. Vendar so bolj kot ne uspehe pripisovali njihovim enormnim motorjem, zato so verjetno zaradi tega moštva ostala pri bolj preverjenem receptu. Vse se je začelo spreminjati leta 1955, ko je na prizorišče stopilo britansko moštvo Cooper.

Podjetje Cooper (ustanovili so ga Charles Cooper, sin John in Eric Brandon) je začelo izdelovati avtomobile za formulo 3. Zaradi slabih razmer in pomanjkanja materiala so za prvi bolid združili dva sprednja konca Fiata Topolina skupaj, zadaj pa so dodali 500 kubičen motor iz motocikla. Na prvih dirkah se je pokazal celoten potencial tega koncepta, zmagali so precej dirk, zato so začeli izdelovati bolid še za druga moštva. Poimenovali so ga preprosto Cooper 500. Bolid T12, ki so ga vmes naredili, se je zapisal v zgodovino formule 1 kot prvi model s sredinskim motorjem po drugi svetovni vojni, ki je tekmoval na dirki formule 1. To se je zgodilo leta 1950 na VN Monaka, vendar brez uspeha.

V tistih časih so lahko bolidi formule 3 se tudi potegovali na dirkah formule 1. Cooper je seveda s tem nastopanjem pridobival izkušnje. S 500 kubičnim motorjem se seveda ni mogel nikakor približati ekipam z močnejšimi motorji. Z letom 1952 so začeli tekmovati v formuli 2 z bolidom, ki je imel motor spredaj, leta 1955 so spremenili bolid tako, da so imeli motor zadaj, dobili pa so tudi močnejši motor Coventry Climax. Začela se je revolucija, ki je za vedno spremenila svet formule 1.

Jack Brabham, takrat redni voznik pri ekipi Cooper, je leta 1957 opozoril na potencial bolida Cooper T43 s 6 mestom na VN Monaka. Čeprav je bil prvotno konstruiran za tekmovanje v formuli 2, je v formuli 1 vse bolj dokazoval svojo konkurenčnost. Leta 1958 pa se je zgodilo tisto, kar se je skrivaj napovedovalo že kar nekaj časa: na VN Argentine se je Stirling Moss v privatni ekipi Roba Walkerja, ki je uporabljala bolid Cooper T43, pripeljal do prvega mesta. Takoj na naslednji dirki (VN Monaka) pa je z istim bolidom v isti ekipi zmagal še Maurice Trintignant. Svet formule 1 je gledal z presenečenimi očmi, kaj se je dogajalo pred njimi. Od takrat naprej so vse ekipe začele pospešeno graditi bolide na isti način kot podjetje Cooper.

Vendar na začetku leta 1959 so vse ekipe razen Cooperja še vedno imele motor spredaj. Po osvojitvi naslova svetovnih prvakov z voznikom in novopečenim svetovnim prvakom Jackom Brabhamom z bolidom T51 so se tudi ostale ekipe poslužile teh rešitev. Cooper je bil naslednje leto še v prednosti, ponovno osvojil z dirkačem Jackom Brabhamom naslov svetovnega prvaka, vendar so ga kasneje ekipe že ujele in tudi prehitele z drugimi inovacijami, tako da je bilo to njihovo zlato obdobje. Po njihovem naslovu svetovnih prvakov do sedaj še nihče ni zmagal drugače kot v bolidu formule 1, ki je imel motor zadaj.

In kaj točno so prednosti bolida, ki ima motor zadaj?

Pogonske osi ni potrebno spraviti pod voznika, saj je sedaj motor zadaj. Tako lahko voznik sedi nižje.
To je pripomoglo k nižjemu nosu, s tem pa se izboljša aerodinamika bolida.
Center gravitacije je postavljen bližje tlom, to omogoča boljšo lega pri zavijanju skozi ovinek.
Teže je manj zaradi manjših bolidov in je bolj enakomerno porazdeljena, kar pripomore k boljšemu pospeševanju iz ovinkov.

Fotogalerija znanih bivših voznikov formule 1 - Jean Alesi

2011-02-17T11:51:00.000+01:00

Jean Alesi (1964)

Aktivna leta v formuli 1: 1989-2001

Jean Alesi je poznan po svoji napadalni in atraktivni vožnji, večkrat so ga zaradi tega tudi zasmehovali. Bil je imenovan za naslednika svetovnega prvaka Alaina Prosta, vendar se v tako velikih čevljih nikoli ni znašel. Vozil je za sama velika moštva, vendar svojega potenciala nikoli ni dokončno uveljavil. Je že res, da se je redno uvrščal na sam vrh, vendar zaradi svoje prevelike želje so sanje o zmagi ponavadi romale v pesek ali zaščitno ograjo.

1989: Tyrrell 018. Jean Alesi je v Tyrrell prišel kot zamenjava za Michela Alboreta in takoj zablestel na domači dirki, kjer je prišel do 4 mesta. Do konca sezone se je še trikrat uvrstil med dobitnike točk, na koncu pa je privozil do skupnega 9 mesta.

1990: Tyrrell 018, 019. Čeprav je imel Tyrrell manjši budget, si je izboril ugled predvsem po zaslugi inovativnosti in Jeana Alesija. Iz tistega leta je zelo slaven dvoboj na dirki VN ZDA v Phoenixu, kjer se je Alesi boril z slavnim Ayrtonom Senno za prvo mesto. Na koncu je skupno osvojil 8 mesto, s tem da je bil dvakrat na dirkah na drugem mestu.

1991: Ferrari 643. Dobre vožnje so mu prinesle sedež pri Ferrariju. Vendar so na žalost pri Ferrariju ravno s to sezono začeli stagnirati. Alesi ni mogel kaj prida narediti, želel si je konkurenčni dirkalnik, dobil pa je ravno obratno. Razen treh uvrstitev na oder za zmagovalce ni dosegel ničesar otipljivega. Na koncu sezone je pristal na 7 mestu.

1992: Ferrari 92T. Tudi naslednje leto so se pri Ferrariju ukvarjali bolj kot ne s konkurenčnostjo in vzdržljivostjo dirkalnika. Alesi spet ni mogel pokazati pravega potenciala. Na koncu je bil v točkovanju sedmi, z dvema uvrstitvima na zmagovalni oder.

1993: Ferrari 93T. Izboljšava dirkalnika iz prejšnje sezone je pokazala, da je hiter, vendar še vedno nezanesljiv. Skozi celotno sezono je bil Alesi precej hiter, zaradi odstopov pa večkrat na robu obupa. Vseeno se je uvrstil višje od prejšnjega leta, na 6 mesto.

1994: Ferrari 412T1. Pri Ferrariju je šlo vsako leto na bolje. Čeprav so še vedno imeli probleme z nezanesljivostjo, pa so se vseeno večkrat uvrščali med dobitnike točk. Tako je tudi Alesi večkrat šel na oder za zmagovalce, v skupnem seštevku pa je že prišel na 5 mesto.

1995: Ferrari 412T2. Končno je Ferrariju uspelo narediti uspešen dirkalnik, s potencialom za zmage. Alesi se je z njim redno uvrščal na zmagovalne stopničke, v Kanadi ga je končno dočakala zmaga, ki se mu je prej neštetokrat že izmuznila. Za naslednje leto pa je Ferrari imel druge načrte, zato so se že med sezono zahvalili Alesiju za ves njegov trud. Kljub temu je prišel do petega mesta v svetovnem pokalu.

1996: Benetton B196. Naslednje leto je tako prestopil skupaj z moštvenim kolegom Bergerjem iz Ferrarija v Benettona, ki je prejšnje leto zmagal v svetovnem poklau. Dirkalnik je bil konkurenčen, vendar ne za sam vrh. Se je pa Alesi konstantno uvrščal med dobitnike točk, večkrat pa je tudi prišel na zmagovalne stopničke. Skupno je bil četrti, je pa v tem letu izbral največ točk v svetovnem pokalu kot kadarkoli prej in pozneje. To je njegova najbolj uspešna sezona.

1997: Benetton B197. Ravno tako je bilo to leto konstantno kot prejšnje, vendar dirkalnik spet ni imel potenciala za zmage. Alesi pa je skozi vso sezono pridno nabiral točke. Na koncu je spet bil v skupnem seštevku četrti. V tej sezoni pa je napravil eno veliko neumnost: ekipa ga je že klicala v bokse, da natoči gorivo, vendar je takrat tako užival v trenutnem vodstvu, da se ni pustil zmesti in je vozil še naprej, dokler mu ni zmanjkalo goriva. Verjetno je zaradi te in še kakšne neumnosti moral na koncu sezone zapustiti moštvo.

1998: Sauber C17. Zamenjava okolja Alesiju ni preveč pomagala, saj je relzutatsko nazadoval. Počasi, a nevzdržno se je bližal čas slovesa, saj je za njim prihajalo mnogo novih talentov. Vseeno je v tej sezoni prišel enkrat na stopničke, skupno pa je bil enajsti.

1999: Sauber C18. Sezona je bila ena slabih v celotni njegovi zgodovini. Dirkalnik nekokurenčen, veliko odstopov, končno šestnajsto mesto v skupnem seštevku.

2000: Prost AP03. Če je mislil, da ne bo šlo slabše, se je v tej sezoni krepko zmotil. Spremenil je ekipo, ki pa se je na koncu izkazalo kot zgrešena poteza. Dirkalnik je bil najslabši v karavani, Alesiju pa ni uspelo osvojiti niti točke.

2001: Prost AP04. Naslednjo sezono je dirkal ravno tako za Prost, ki je imel boljši dirkalnik kot prejšnje leto, vendar se je Alesi po polovici sezone naveličal in je zamenjal moštvo...

2001: Jordan EJ11. V njegovi zadnji sezoni je bila to njegovo zadnje moštvo. Pet dirk in ena točka je bila njegova bera. Vseeno je bil zaključek njegove kariere kar spektakularen, saj se je zaletel s Sauberjem Kimija Raikonnena. Skupno je bil to sezono petnajsti.

Fotogalerija znanih bivših voznikov formule 1 - Michele Alboreto

2011-02-15T22:30:00.000+01:00

Michele Alboreto (1956-2001)

Italjanski voznik formule 1, ki je bil od časov Alberta Ascarija najbljižje naslovu svetovnega prvaka, je začel svojo pot v formuli 1 leta 1981 ter jo nadaljeval do leta 1994. Kasneje je vozil v športnih vozilih, tudi na dirki Le Mans. Tam se je leta 2001 smrtno ponesrečil. V svoji karieri je nanizal 5 zmag, od teh je osvojil za moštvo Tyrrell njihovo zadnjo. Poznan je predvsem po tem, da je eden izmed redkih Italjanov, ki so uspeli v moštvu Ferrari

1981: Tyrell 010. Prvo sezono je začel v slavni ekipi, ki pa je v tistih časih imela zelo nekonkurenčen dirkalnik. Seveda Alboreto z njim ni mogel narediti veliko, saj sploh ni osvojil točk.

1982: Tyrell 011. Naslednje leto je bil dirkalnik v kaotični sezoni kar konkurenčen, kar je Alboreto kronal čisto na zadnji dirki, kjer je prvič v svoji karieri zmagal.

1983: Tyrrell 012. Dirkalnik se je spet izkazal za hitrega v uličnih dirkah, kjer je Alboreto izboril zadnjo zmago za Tyrrell. Njegova triletna uspešna zgodba je pri Tyrrellu na koncu leta končala, naslednje leto so ga čakali večji čevlji.

1984: Ferrari 126C4. Dobil je bolid za zmage, vendar se je izkazal bolj kot ne za nezanesljivega. Vseeno se je Alborerto izkazal z njim, že na drugi tekmi je zmagal, dosegel pa je tudi precej uvrstitev na zmagovalni oder.

1985: Ferrari 156/85. To je bilo njegovo najbolj uspešno leto. Na začetku sezone je uspel zmagati dvakrat, po polovici sezone je bil na vrhu, kasneje pa ga je na žalost izdala tehnika, tako da je na koncu zasedel drugo mesto v skupni razvrstitvi. Zmagovalec Alain Prost je sicer pred njim imel kar precejšno vrednost, vendar je treba v poštev vzeti to, da je na zadnjih 4 dirkah zaradi tehničnih težav Alboreto odstopil.

1986: Ferrari F1/86. To leto je bilo pravzaprav za Alboreta katastrofalno. Pod velikimi pričakovanji iz lanskega leta je prispeval precej malo. Nekonkurenčen dirkalnik žal ne prinaša relzutatov. Osmo mesto na koncu je bilo precej pod pričakovanji.

1987: Ferrari F1/87. Tudi to leto se ni ravno zapisal v zgodovino kot zelo uspešno. Alboreto je končal na koncu le na 7 mestu, z dvema uvrstitvima na zmagovalni oder in kopico odstopov.

1988: Ferrari F1/88. To leto so mu pri Ferrariju dali zadnjo možnost, vendar je ob dominaciji Mclarnov ni znal izkoristiti. Čeprav se je uvrstil na 5 mesto v skupnem seštevku, je bilo to žal premalo. Naslednje leto ga je zamenjal Nigel Mansell, Alboreto pa je moral iskati novega delodajalca.

1989: Tyrrell 018. Za polovico sezone je pristal pri Tyrrellu, ki pa mu je prinesel za takratne razmere odlično tretje mesto. Očitno to spet ni bilo dovolj, zato se je prestavil v naslednje moštvo...

1989: Larrousse Lola LC89. Drugo polovico so ga vzeli pri ekipi Larrousse. Tu se je njegova zgodba o nazadovanju začela. Pri njih ni osvojil nobene točke, najboljše mesto, ki ga je osvojil, je bilo 11to.

1990: Footwork Arrows A11B. Iz slabega v še slabše moštvo. Tu to leto spet ni osvojil nobene točke, predvsem je na dirkah zasedal v okolici 10ga mesta, vendar nikoli niti blizu točk.

1991: Footwork A11C, A12. To leto pa sploh ni bilo kompetetivno. Več ali manj je sezono preživel ob robu steze zaradi odstopov, spet pa ni osvojil točk.

1992: Footwork A13. Končno so pri Footworku naredili bolid, ki je lahko redno prihajal med dobitnike točk, kar je Alboretu uspelo čez celo sezono 4krat. Skupno je pristal na 10 mestu.

1993: BMS Lola T93/90. S starostjo so ekipe izgubile interes v Alboreta, pristal je pri BMS ekipi, ki pa je imela tisto leto zelo zelo nekonkurenčen bolid. Večkrat se je zgodilo, da se Alboreto ni mogel kvalificirati na tekmo. Sezono je končal z nobenimi osvojenimi točkami.

1994: Minardi M193B, M194. Alboreto se je preselil v Minardi, ki je imel še kar konkurenčen dirkalnik, vendar je bila za Alboreta 1 osvojena točka premalo, da bi nadaljeval svojo kariero. Od začetka je obetal veliko, vendar so ga ustavila tehnika in nekonkurenčni dirkalniki. Po 13 sezonah se je odločil, da konča kariero v formuli 1. Do svoje smrti pa je ostal v motoršportu.

Jim Clark - The Quiet Champion (2009)

2011-01-31T22:10:00.000+01:00

To je zgodba o enem izmed najbolj talentiranih voznikov formule 1. Vozil je hitro kakor veter, bil je superzvezda za tiste čase, vendar je po drugi strani ostal tih in skromen. Živel je na posesti na Škotskem mirno življenje, dokler niso v njem odkrili nebrušen talent. Ko je imel priložnost priti v formulo 1, jo je pograbil z obema rokama. Možnost mu je ponudil slavni Graham Chapman, ustanovitelj ekipe Lotus. Z Jimom Clarkom sta bila nerazdružljivi par. Jim je privozil ekipi Lotusa prvi naslov in tako skoraj čez noč postal superzvezda. Vendar mu to življenje zvezdnika ni nikoli bilo po godu. V dokumentarcu si lahko pogledate vse njegove vzpone, padce, njegovo privatno življenje, ter razburljivo dirkanje v bolidih formule 1. Izvedeli boste, kako so si bili takratni vozniki blizu. Kako je bilo nevarno življenje voznika v formuli 1, ko te je lahko vsaka manjša napaka lahko stala življenja. Jim se je z vsem tem boril do svojega bridkega konca.

Penn & Teller - Bullshit (PETA)

2011-01-31T21:39:00.000+01:00

Penn & Teller sta dva možakarja, ki razbijata mite in raznorazne človeške "izmišljotine" na svojevrsten način v oddaji Bullshit. Čeprav je kletvica, sta se sama izrazila, da je to edina kletvica, ki ni v ZDA zakonsko preganjana. Zato sta jo dala kot naslov svojih episod. Spodaj imamo video, kjer se lotita slavne organizacije PETA. In jo dobesedno raztrgata. Oddaja ne bo všeč tistim, ki neradi poslušajo kletvice.

Dokumentarec o Ayrtonu Senni dobil prestižno nagrado

2011-01-30T18:42:00.000+01:00

Na letošnjem prestižnem filmskem festivalu Sundance v ZDA je nov dokumentarec o Ayrtonu Senni dobil nagrado občinstva za najboljši dokumentarni film. Kot so kritiki pohvalili ta film, so med pohvalami najbolj izpostavili to, da čeprav je nekaterim zgodba njegovega življenja že vnaprej znana, bo še vseeno tisti gledalec priklenjen na stol zaradi čudovito koordinirane naracije. Zraven pa še doda odlično izbrana glasba. Priznali so, da sprva niso mislili, da bo ta film naredil na njih kakšen vtis, vendar so bili na koncu zelo prijetno presenečeni. Senna je tako za mnoge nove gledalce postal njihov idol. Dokumentarec se je sicer v kinematografih pojavil že lansko leto, najprej na Japonskem, nato pa pred nekaj meseci tudi v Braziliji in povsod požel same pohvale. Prišel bo tudi v Evropo, vendar na žalost samo v Anglijo in Nemčijo. Mogoče bodo po tej nagradi razširili predvajanje še drugod po svetu, močno upam da tudi v Sloveniji, mislim da nas je kar precej, ki bi si šli ogledat ta dokumentarec.

Najbolj odbiti vozniki formule 1 vseh časov

2011-01-27T11:36:00.003+01:00

Kot da že formula 1 ni šport z veliko porcijo adrenalina, so se nekateri vozniki posluževali še drugih odbitih adrenalinskih načinov. Nekateri niso odnehali tudi po tem, ko so težko poškodovani se komaj premikali. Brez njih formula 1 nekaj izgubila. A vendar so ostale zgodbe.

Tazio Nuvolari

Verjetno ga poznate kot enega najboljših voznikov formule 1 pred drugo svetovno vojno. Pravili so mu tudi "najbolj drzni in talentirani norec od vseh". Kaj se mu je takega zgodilo, da si je prislužil to ime? Že pred prvo svetovno vojno je skakal iz strehe domače hiše s padalom, vendar neuspešno. Kot najstnik si je kupil letalo, vendar je že po prvem letu se znašel v kopici sena v domačem hlevu. Med prvo svetovno vojno je vozil tovornjak za prvo pomoč, vendar so ga takoj vrgli stran, ker naj bi bil prenevaren za ranjence. Kasneje se je uveljavil v dirkanju, ampak tudi takrat mu ni bilo dovolj. Leta 1934 je po večji nesreči šel vozit z nogo v mavcu. Dve letu kasneje se je ponesrečil na treningu dirke za Tripoli. Bil je ves v mavcu, bolniško osebje mu je izrecno prepovedalo udeležiti se te dirke. Vendar Tazio se je samo nasmejal in že je sedel na dirki v svojem dirkalniku, pa čeprav se ni mogel niti premikati. Proti koncu njegove kariere je leta 1940 vozil v Ferrariju. Pokrov motorja se mu je iznenada odprl in mu zastrl pogled naprej. Čeprav se je trudil, ga ni mogel odstraniti, zato se je namerno zaletel na začetek mostu, da ga je odtrgal. Kot bi rekel Obelix: "So nori ti Italjani!"

Bernd Rosemeyer

Rosemeyer je slavni predvojni voznik za Auto Union pošasti (že opisane v mojem prejšnjem članku). Za njih je celo zmagal evropsko prvenstvo leta 1936. Fatalist kot je bil, se je vsega lotil precej bolj brezbrižno kot brezskrbno, zato je bil nenehno v nesoglasju z vodstvom ekipe. Leta 1936 si je zagotovil mesto v bob ekipi za olimpijske igre, ki so bile v Nemčiji. Bob je takrat veljal za ravno tako nevaren šport kot formula 1. Nek trening je vozil ob zgroženju ekipe oblečen samo v sandale, kratke hlače, kratko majico in čelado. Leta 1938 je poskušal preseči hitrostni rekord za avtomobile v Auto Unionu na slavni autobahn progi v predvojni Nemčiji. Ravno ko je skoraj podrl nov rekord, je vozilo začelo zanašati. Njegovo vozilo je raztreščilo v bljižnjem gozdu, za njega ni bilo možne nobene pomoči. Umrl je, star ne še 30 let.

Patrick Depailler

Za njega ni bila formula 1 nikoli dovolj nevarna, da ga je dokončno potešila. Ob koncu sezone leta 1973 je dobil priložnost na zadnjih dveh dirkah, da bi v moštvu Tyrrell zamenjal preminulega Francoisa Ceverta. Vendar si je zlomil nogo, ko je dirkal z motorjem. Zato so mu v naslednji sezoni s pogodbo prepovedali, da je še kdaj stopil na motor. Večkrat so ga videli v boksih, ko se je vozil s kolesom na krmilu. Zelo malo ljudi je bilo presenečenih, ko se je leta 1979 resno poškodoval, medtem ko je strmoglavil z letečim zmajem. Zato je moral naslednje leto menjati moštvo. Žal je umrl v novem moštvu na treningu za Veliko nagrado Nemčije.

Gilles Villeneuve

Verjetno najbolj slaven dirkač, ki ni bil svetovni prvak, vendar si je zaslužil enega predvsem zaradi nepopuščanja tudi ob neizhodnih situacijah. Profesor Sid Watkins, takrat glaven šef medicinskega štaba na dirkah formule 1, je pravil, da je Gilles živel tako riskantno, da je verjetno porabil ves rezervni čas, ki je rezerviran za naključno srečo. Gilles je verjel v ti. teorijo vrzeli: tudi če se znajdeš v neizhodni situaciji, kot npr. da že veš, da se boš zaletel, se še vedno lahko izmuzneš, če najdeš v tistem trenutku vrzel, da lahko skozi njo dirkaš naprej. Že ko si pogledal njegov način vožnje, ti je bilo jasno, da se stvar zanj enkrat ne bo končala dobro. Večkrat je vozil na cestah skozi rdečo luč, s helikopterjem pa se je vozil tudi takrat, ko je bil kazalec za gorivo že na minimumu. Pri tem se je spuščal v nevarne manevre mimo električnih kablov in stebrov. Usoda ga je dočakala leta 1982 v Zolderju, ko je na treningu, tipično zanj, napadal čas svojega moštvenega kolega. Ob prehitevanju počasneje vozečega bolida se je z veliko hitrostjo dotaknil zadnjega kolesa. Vzdignilo ga je, njegov bolid je začelo premetavati, njega pa je vrglo iz bolida ven na drugo stran proge. Ves svet je obnemel, izgubili so enega največjih voznikov vseh časov.

Car chase scenes #4 - The Driver

2010-12-07T20:53:00.000+01:00

The Driver je film, ki veliko pokaže a malo pove. Sam glavni igralec, z imenom The Driver (Ryan O'Neal) v celotnem filmu pove samo 350 besed(!!!). Zato tudi filmu malo manjka zgodbe. Je pa zato zelo bogat v smislu akcije. Zelo veliko škripanja z gumami, zaletavanja, policajev, bad guyev, lepih deklet, a kot že omenjeno malo dialoga. Pa vendar, ta film je bolj za tiste, ki ne marajo preveč govorjenja in zato rajši gledajo samo akcijo. Režiser Walter Hill je sprva dal glavno vlogo Steve McQueenu, na koncu pa jo je dobil Ryan O'Neal, ki ravno ne izgleda tako badguysko, vendar zelo preračunljivo.

Že sam začetek filma je zanimiv, saj se takoj začini z 6 minutno akcijo in malo šolo uhajanja policajem. Nadaljevanje filma nam prikaže še precej podobnih prizorov. V užitek tistim, ki rabijo samo akcijo in ne "nepotrebnih" besed.

Formula 1: 5 dirk pred koncem 5 potencialnih kandidatov za končno zmago

2010-09-23T22:28:00.000+02:00

To je sezona formule 1, ki jo že dolgo časa nismo imeli. Na dirkah se je dosedaj razvil dvoboj predvsem treh ekip: Red Bulla, Mclarna in Ferrarija, ponavadi pa je vmes prišel še kakšen Mercedes ali pa Renault. Dosedaj je v skupnem točkovanju stanje na prvih desetih mestih takole:

1	Mark Webber	187
2	Lewis Hamilton	182
3	Fernando Alonso	166
4	Jenson Button	165
5	Sebastian Vettel	163
6	Felipe Massa	124
7	Nico Rosberg	112
8	Robert Kubica	108
9	Michael Schumacher	46
10	Adrian Sutil	45

Po tej tabeli sodeč se realno za naslov lahko poteguje 5 kandidatov. Razlika med prvim in petim dirkačem je po sedanjih standardih pičlih 24 točk. Torej, kdo bo prvak?

SEBASTIAN VETTEL (163 TOČK - 2 zmage, 5. mesto)

On je letošnji nesporni zmagovalec kvalifikacij, saj si je privozil kar 7 pole positionov. Vendar tega predvsem zaradi mladoletne zaletavosti ni znal izkoristiti. Zaenkrat si je privoščil preveč napak, zato mora sedaj bolj paziti na to, kako vozi. Predvsem bolijo izgubljene točke na Madžarskem, kjer je po neumnosti izgubil zmago, po dirki pa je kuhal mulo, kar je dvomljivce še bolj prepričalo, da bi moral počakati še sezono ali dve, da bo postal svetovni prvak. Vendar se je na zadnji dirki nekako le priključil v boj za najvišje mesto, predvsem zaradi briljantne taktične poteze. Vseeno sam ne verjamem, da bo na koncu postal svetovni prvak. Potrdil bi dvomljivce, da je še premlad in neizkušen, vseeno njegov čas še prihaja, če bo seveda bolid naslednje leto konkurenčen.

JENSON BUTTON (165 TOČK - 2 zmagi, 4. mesto)

Lanskoletni prvak se je letos preselil k ekipi Mclarna. Dvomljivci so govorili, da ob Lewisu Hamiltonu ne bo prišel do izraza, ker je lanskoletni naslov bil posledica predvsem najbolj konkurenčnega dirkalnika lanske sezone. Vsaj na začetku sezone so dvomljivci imeli prav, vendar jih je Button takoj utišal, ko je zaradi svojih taktičnih sposobnosti zmagal 2 dirke v dežju. Do prejšnje dirke si ni privozil nobene zmage. V letošnji sezoni ni ravno blestel na kvalifikacijah, vendar je svoje kvalitete prikazal tam, kjer je pomembno: na dirkah. Z zadnjo dirko se je rešil iz negotovega položaja, kritikom je zaprl usta, ta predstava pa je njemu dodatno vlila poguma in optimizma. Do konca sezone bo resni kandidat, vendar zaradi na čase nekonkurenčnega dirkalnika letos po mojem ne bo prvak.

FERNANDO ALONSO (166 TOČK, 3 zmage, 3. mesto)

Tifosi bi seveda vsi v en glas povedali, da je Alonso največji kandidat za končno zmago. Vendar kljub njegovemu odličnemu slogu dirkanja in že osvojenih dveh naslovov prvaka bo letos težko spet prišel na vrh te lestvice. Čeprav je zmaga na zadnji dirki Ferrariju vnesla zanosa, je dejstvo, da Ferrarijeva forma letos niha. Seveda so si morali pred domačimi navijači pri Ferrariju zagotovili zmago, pa vendar imata oba dirkalnika že izrabljenih 8 motorjev. Letos pravila govorijo, da mora skozi celotno sezono vsaka ekipa uporabiti samo 8 motorjev, vsak motor več pa prinese kazen 10 štartnih mest. Alonso sicer pravi, da to ne bo problem, saj bodo uporabili že uporabljene agregate. To pa se vseeno bo poznalo pri moči in vzdržljivosti. To pa še ni vse: Alonsu ne bi privoščil končne zmage, ne zaradi njegove krivde, ampak zaradi dirke v Nemčiji, kjer se je pokazalo, da pri Ferrariju nelegalno uporabljajo moštvene ukaze. Sicer so bili kaznovani, vendar premalo. Alonso in predvsem Ferrari, na žalost več sreče naslednje leto.

LEWIS HAMILTON (182 TOČK, 3 zmage, 2. mesto)

Je dirkač, ki je iz ne tako konkurenčnega dirkalnika kot Red Bull, s pomočjo taktike in svojega znanja dirkanja iztržil še največ od vseh. Imel je sicer nekaj svojih trenutkov, vendar koncu koncev je še vedno dosegel precej več, kot bi lahko kdo drug. Pred zadnjo dirko je celo vodil v skupnem seštevku, na dirki pa že v prvem krogu naredil napako in odstopil. Napake je delal že prej, ko se je v prvih sezonah bojeval za naslov prvaka, vendar se mi dozdeva, da je z leti dirkanja tudi dozorel. Ta napaka, ki jo je prejšnjo dirko zagrešil, ga ne bo ustavila do poti naslova svetovnega prvaka. vendar tokrat tudi njemu ne bo naklonjena sreča. Mclaren navsezadnje je letos zelo konsistenten, vendar ne tako hiter, kot Red Bull. Lewis Hamilton zato po mojem ne bo svetovni prvak, bo pa prišel zelo blizu temu cilju.

MARK WEBBER (187 TOČK, 4 zmage, 1. mesto)

Letos bo zelo verjetno njegovo leto, saj trenutno vodi v skupnem seštevku. Vozi se v najhitrejšem dirkalniku, ima vrsto let dirkaških izkušenj, naslov mu odvzame lahko le kakšen nesrečen dogodek in pa nesoglasja v moštvu. Sezono ni začel najbolje, bil je zasenčen s strani njegovega moštvenega kolega Vettla, vendar je proti sredini sezone začel bolj in bolj prevzemati pobudo. Vmes je nanizal 4 zmage, eno izmed teh na račun Vettlovih napak na Madžarskem. Zadnjo dirko je imel veliko težav z Hulkenbergovim Williamsom ter ne tako hitrim Red Bullom, kot smo bili navajeni. Vendar do konca sezone verjamem, da bo dosegel konstantne relzutate, vmes še kakšno zmago ter tako na koncu dosegel tudi naslov svetovnega prvaka. Kot zanimivost: vsi avstralski svetovni prvaki so postali svetovni prvaki ravno na prehodu desetletij: Jack Brabham je bil prvak leta 1960 (prvič sicer 1959), Alan Jones leta 1980, tako je tradicija nekako v avstralčevih rokah, na njemu pa je, da jo vzame. Jaz mu zelo privoščim.

Naslednja dirka bo to nedeljo v Singapurju, ki je bolj ulična dirka. Zanimivo bo, ker napovedujejo dež, to pa bolj ustreza dirkačema Mclarna. Naslednje dirke pa ne ustrezajo vsem enako, torej obeta se nam 5 zanimivih dirk.

Zmagovalni in nagrajeni videospoti: 1987

2010-09-15T16:55:00.000+02:00

Tokrat so nagrade dosegle malce drugačen kriterij, saj so se kategorije spremenile v najboljši konceptni glasbeni videospot - prejšnji krajši glasbeni video in pa v najboljši nastop v glasbenem videu - prejšnji daljši glasbeni video. To leto je prvo nagrado dobila skupina Genesis za videospot skladbe Land Of Confusion.

Tokrat so za ta videospot pri Genesisu najeli snovalce britanske oddaje Spitting Image, kjer slavne osebe nastopajo kot lutke z zanimivimi glavami. V videospotu ima glavno vlogo takratni ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je kontroverzno in šaljivo prikazan kot fizično in psihično nezmožen narediti katerokoli stvar prav. Poleg njega se v videospotu prikaže veliko slavnih zgodovinskih oseb, ki so na svet v preteklosti imele velik vpliv. Refren pa skupaj pojejo za tiste čase največje zvezde, kot da bi bil to šaljiv odgovor na prejšnjega nagrajenca iz leta 1985 - pesem We Are The World. Tedanji člani skupine Genesis niso nikakršna izjema. Mike Rutherford igra na 4 vratno kitaro (ker je v bandu igral vlogo basisita in kitarista in je ponavadi imel 2 vratno kitaro), klaviaturist Tony Banks je med igranjem piškote, medtem ko Phil Collins enkrat igra bobne, drugič pa poje in ima verjetno najbolj smešno glavo od vseh. V videospotu je tudi nekaj posnetkov, ki spominjajo na slavne filme. Ronald Reagan je že na začetku z opico v postelji, kar je parodija na njegov film, ko je še bil igralec - Bedtime for Bonzo. Med videospotom vidimo tudi, kako opica vrže kost v zrak, takoj se spomnemo filma 2001 A Space Odyssey. Videospot sam je vdetajlih tako obsežen, da ga je potrebno pogledati večkrat, da ugotovimo, katere osebe oz. prizori se nahajajo v njem. Ravno zaradi zanimivega videospota je bil singel precej predvajan na MTV-ju, dosegel je 4 mesto v ZDA in 14to v Veliki Britaniji.

Za najboljši nastop v glasbenem videu pa so nagrado dobili U2 za posnet nastop v živo Where The Streets Have No Name. Glasbeni videospot je bil posnet na vrhu stavbe v Los Angelesu, spodaj pa si je množica ogledala ta unikaten način nastopa (sicer so s tem začeli Beatli leta 1969. ko so ravno tako nastopili na vrhu stavbe).

The deadliest crash: Le Mans disaster 1955 (BBC)

2010-09-15T12:02:00.000+02:00

Tokrat za spremembo to ni dokumentarec o formuli 1, vendar je še kako povezan z njo. The deadliest crash je dramatična zgodba dirke v Le Mansu leta 1955, ki je za vedno spremenila svet dirkalnih športov. Tistega dne je bila dirka pravzaprav usojena, da bo postala ena izmed najboljših vseh časov. Prijavile so se ekipe, kot so Ferrari, Mercedes Benz in Jaguar. V ekipah so bili takratni svetovni asi, ki so kraljevali tudi v formuli 1, kot npr. svetovni prvak Juan Manuel Fangio, bodoči svetovni prvak Mike Hawthorn, Stirling Moss in še mnogi drugi. Če se postavimo v sedanji čas, je to ravno tako, kot če bi za Audi in pa Peugeot na Le Mansu dirkali Jenson Button, Fernando Alonso, Lewis Hamilton in po možnosti tudi Michael Schumacher. Okoli dirkališča se je zbralo več kot 300000 ljudi, ki so lahko videli marsikaj. Bil se je boj Davida (ekipa Jaguarja) z Goliatom (ekipa Mercedes Benza). Krog za krogom je dirka postajala vse bolj zanimiva, dokler se ni zgodila katastrofa. Dokumentarec nam predstavi podrobno analizo vsega, kar se je zgodilo. Poslušamo v njem tudi tedanje priče te katastrofe - od dirkačev pa do gledalcev, ki so bili na kraju dogodka, ko se je zgodila tragedija. Dokumentarec je dobil prestižno nagrado iz festivala športnih filmov v Milanu (FICTS) za najboljši dokumentarec leta 2009.

Car chase scenes #3 - Pontiacov duel v filmu The Seven-Ups

2010-09-07T14:07:00.001+02:00

Prejšnja dva filma, ki sem jih opisal v tej kategoriji, sta ponesla lovljenje kriminalcev z avtomobili v Hollywood, kjer so to obliko akcije pograbili z obema rokama. V 70ih letih je vse skupaj nastalo precej filmov, kjer se junaki podijo in lovijo z avtomobili, v večini so na žalost temeljili le na tem, zgodba pa je manjkala. The Seven-Ups je film, kjer temu ni tako. Zgodba sicer ni ravno briljantna, imajo pa Roya Scheiderja, ki je že igral stransko vlogo v filmu The French Connection in pa slavno car chase sceno, pri kateri je kot pri prejšnjih dveh filmih spet sodeloval Phillip D'Antoni, tokrat kot režiser.

Celotna scena se je odvijala v New Yorku v zgornjem Manhattanu, glavni zvezdi pa sta bila Pontiaca, malo manj znana Evropi in nam. Kriminalci so imeli Pontiaca Grand Ville, črno veliko limuzino, policaj, ki pa jih lovi je pa imel model Pontiac Ventrua Sprint coupe, športnika z značilnim V8 motorjem. Scena je dokaj poznana, saj bazira na filmu Bullit, samo lokacija in ostale "fore" so postale druge. Tu je uprizorjena večja udeleženost policije, najbolj pa v spominu ostanejo vreščeči otroci, ki jih oba voznika skorajda ne povozita. V glavnem tudi ta car chase vsebuje veliko akcije in ne razočara tudi najbolj zahtevne gledalce. Na koncu, ko je celotnega prizora konec, je zadnji hip prizora hommage takrat slavni hollywoodski igralki Jayne Mansfield, ki je umrla v prometni nesreči leta 1967. Tu spodaj si lahko ogledate celotno, skorajda 10 minutno preganjanje obeh avtomobilov.

Klasiki avtomobilizma #6: Volkswagen Beetle

2010-09-07T07:50:00.001+02:00

Če je skupina The Beatles najbolj popularna glasbena skupina vseh časov, to lahko rečemo tudi za soimenjaka VW Beetla, ki je verjetno najbolj popularen avtomobil vseh časov (hrošči rulajo :)))). Nemci se imajo z ahvaliti temu modelu avtomobila, ker je dal velik delež temu, da so se Nemci po drugi svetovni vojni postavili na noge. Pa še brez njegovega začetka ne bi bilo tovarne z imenom Volkswagen in ne mesta Wolfsburg.

Ustvarjen na mizi legendarnega Ferdinanda Porscheja se je kot koncept rodil na Hitlerjevo zahtevo po ljudskem avtomobilu (Volks Wagen). Po zgledu češke tovarne Tatra in njihovega avtomobila V570 si je prislužil osnovnega koncepta. Za tiste čase precej aerodinamično zmogljiv avtomobil naj bi imel v zadku zračno hlajeni motor (boxer), prostor za štiri do pet ljudi, moderno obliko, stal pa ne bi več kot kakšen takraten povprečen motorcikel. Prvi avtomobil je prišel ven iz tovarne leta 1938, do konca druge svetovne vojne so jih izdelali samo 600, ker se je tovarna specializirala za vojaška vozila, ki pa so osnovo imele kar pri beetlovem modelu.

Po drugi svetovni vojni so v zbombardirani Nemčiji začeli novo zgodbo. Poklapani, poraženi, a ne čisto na dnu so se lotili obnove celotne države, pri tem pa so jim nekako pomagali zmagovalci. Tovarna Volkswagen je padla v britanske roke in je imela srečo, da Britanci niso videli v tovarni prevelikega interesa, ker bi jo sicer preselili na otok. Tovarna se je nekako preživela z proizvodnjo vojaških vozil Britancem. Kasneje, ko se je obnovila tako infrastrukturno kot finančno, pa se je osredotočila na proizvodnjo avtomobilov. Hrošča so naprej začeli proizvajati takoj po vojni, sprva z bolj malo številčnostjo, ki pa je kasneje skokovito naraščala. Že leta 1955 je iz tovarne prišel milijontni avto. Avtomobil se je prodajal kot vroča žemljica, predvsem zaradi boljših zmogljivosti od drugih konkurentov, zelo dobre vzdržljivosti in pregovorno nemške kakovosti in za nameček zelo nizke cene. V celoti je bil avtomobil, ki so ga drugi komajda dohajali.

Med proizvodnjo zanimivo ni bilo veliko kozmetičnih popravkov, v osnovi je ostala oblika enaka, samo ostale stvari so šle v korak s časom. Uradno je model leta 1974 zamenjal Golf, vendar je Hrošč v proizvodnji ostal celo do leta 2003, ko so ga nehali izdelovati v Mehiki. Do takrat so ga licenčno ali po VW tovarnah izdelovali kar v 13tih državah. Vse skupaj se jih je naredilo več kot 21 milijonov vozil, kar je bil svetovni rekord (ki ga je čez nekaj časa podrl njegov naslednjik: VW Golf). Pri Volkswagnu so hoteli obuditi legendo z serijo New Beetle, ki je imel zelo podoben izgled, vendar vse v modernem stilu. Tudi nov model je nekaj časa bil precej popularen, a vendar takšna prodajna uspešnica ni bil.

Postal je tudi medijska zvezda v filmih Herbie (nazadnje leta 2005 v filmu Herbie Rides Again z Linsdey Lohan), kjer se okoli vozi kot dirkalni avtomobil z lastno dušo in srcem. Vedno se bojuje proti močnejšim in večjim avtomobilom in je vedno na koncu on zmagovalec zaradi svoje domiselnosti. Herbie je pravzaprav učlovečen avtomobil, ki je prirastel v srca mnogih gledalcev. Tu je eden izmed posnetkov, v ozadju glasba Queenov.

Dosti modelov so predelali v buggije, nekaj jih je celo sodelovalo po rallyjih po vsem svetu, vendar ne tako uspešno. Nasplošno je ta avtomobil bil predelan v marsikaj, zelo velikokrat so pa ga uporabili tudi za izražanje umetnosti.

Potek 2. svetovne vojne po facebookovsko

2010-09-03T16:10:00.000+02:00

Hehe, čeprav malce preziram facebook, mi je tole zelo domiselno.

Champions forever: Quick and the Dead (1977)

2010-09-03T15:42:00.001+02:00

V tej objavi boste imeli možnost ogleda celotnega dokumentarca, ki sem ga pred kratkim našel na spletu. Čudovito nam prikaže skoraj celotno sezono leta 1973. Nanaša se na čisto vse elemente formule 1 takratnega časa: od pričujočih voznikov in bolj humanega kot šampijonskega pogleda na njih, pogleda v delovanje ekip, takratne zelo slabe varnosti bolidov in stez, marketinga, navijačev, klasičnih stez... Že na začetku dokumentarca nam narator, ki vseskozi sicer odlično povzema dogajanje, pove nekaj elementov, ki krasi takratno formulo 1. Skozi dokumentarec, ki je vseskozi zelo zanimiv, najdemo tudi intervjuje treh za takratne čase enkratnih dirkačev, ki pa jih druži ista stvar, kar izveste na koncu dokumentarca. Dokončno je bil posnet leta 1975, vendar so leta 1977 dodali še nekaj manjših stvari, ki pa so precej šokantne. Čudoviti so počasni posnetki, glasba pa je tipična za tisti čas, a vseeno zelo paše zraven celote. Dokumentarec je nuja za vse navdušence formule 1, pa tudi za katerekoli druge gledalce. V celoti je to zelo drugačen pogled na formulo 1, kot jo zdaj pojmujemo.

Ocena na IMDB.com: 7.6

Vendar pozor: zaradi nekaterih zelo grafičnih prizorov nesreč, ki so me zelo šokirale, to ni dokumentarec za osebe, ki ne marajo takšnih stvari.

Jubilejna 100ta objava:

2010-09-03T15:03:00.000+02:00

Juhuhu, prišli smo do 100te objave, vendar pomanjkanje časa ne dovoli, da bi imeli čas praznovati. No, sem pa vsaj pripeljal nekoga, da nam bo zaigral nekaj veličastnega. Go Steve :)

Zmagovalni in nagrajeni videospoti: 1986

2010-08-04T09:31:00.000+02:00

To leto so nagrado za krajši video posnetek dobili Dire Straitsi za skladbo Brothers in Arms, ki je bil še en izmed mnogih videospotov, ki so prinesli nekaj novega v ta svet. Pojavila se je posebna oblika snemanja, celotna slika izgleda kot strip, v bistvu pa gre za spremenjene posnetke, ki so bili snemani s kamero. To je ena polovica videospota, druga polovica pa je resnično risanka. Vse v videospotu se predstavlja z temačnimi črnobelimi barvami, saj je sama pesem sicer izrazito proti vojna. Temačne barve na nas naredijo precejšen vtis, skoraj si lahko predstavljamo, da sama vojna približno tako tudi izgleda. Še najbolj impresivna je preobrazba orožja v Knopflerjevo električno kitaro, kot da bi nam povedal, da je glasba najboljše orožje za mir na svetu. In nam posredoval v svojem kitarskem solu rafale glasbe. Kitara pa umiri vse viharje in se na koncu nariše na obzorju kot sonce. Celoten videospot je zelo impresiven.

Za daljši video posnetek je grammyja dobil Sting za dokumentarec Bring On The Night, ki se osredotoči na snemanje njegovega istoimenskega albuma. V tem filmu dobimo tudi nekaj zanimivih zgodb, med snemanjem pa se je Stingu rodil tudi otrok.

Pred dirko za VN Madžarske: najboljše dirke iz njene zgodovine

2010-07-31T13:41:00.001+02:00

Tu je pred dirko za VN Madžarske nekaj najboljših potez in dirk v njeni zgodovini:

Leta 1986 Nelson Piquet prehiti Ayrtona Senno za vodstvo. In to kako.

Nigel Mansell je leta 1989 iz 12 štartnega mesta na koncu dirke zmagal. In prikazal eno od njegovih najboljših dirk.

Leta 1997 je Damon Hill skoraj priboril prvo zmago nekonkurenčni ekipi Arrowsa

Leta 2006 si je Jenson Button prvič privozil zmago v svoji karieri. To je bil njegov prvi korak do osvojitve svetovnega prvaka leta 2009. Dirka sama pa je bila zelo kaotična.

Zračni samuraj: Saturo Sakai

2010-07-31T11:37:00.001+02:00

Med drugo svetovno vojno se je zgodilo nešteto zanimivih zgodb, v pisni obliki se jih je zapisalo res veliko. Od morije na tleh, na morju in v zraku. Leto ali dve nazaj sem bral zelo zanimivo knjigo, ki jo priporočam za poletno branje, vsaj če ste ljubitelji zgodovinskih knjig, še posebej iz druge svetovne vojne. Knjigi je naslov Samuraj!, napisal pa jo je japonski pilot iz druge svetovne vojne Sakuro Sakai.

Zakaj jo ravno priporočam? Kar se tiče druge svetovne vojne smo nekako vajeni slišati zgodbe o zmagovalcih te vojne, skoraj vedno pa o poražencih slišimo, da so bili največje barabe. Počasi pa le dojemamo, da so tudi na drugi strani, na strani poražencev, se bojevali ravno tako pogumni ljudje. Posebej pa je zanimiv vidik iz japonske strani, ker je nam slovencem njihova zgodba o vojni že kar malce odtujena. Njihovo veselje o skorajšnji nepremagljivosti, ko so napadli Pearl Harbor in kasnejših uspehih na JV Azije, šok pri Midwaju, počasno prevzemanje pobude Američanov, ustanovitev kamikaz, konec vojne, življenje po njej... vse to občutje je zapisano v tej knjigi. Zelo mi je všeč, da se prepleta življenje tega pilota, ki je vsrkan v vrtinec te grozne vojne in pa zgodba o ostalih japonskih pilotih. Ta japonski as, s 64 sestreljenimi letali iz obdobja 1934-1945, se je bojeval praktično celotno vojno in je imel to srečo, da jo je tudi preživel. S svojim zvestim letalom A6M Zero je doživel marsikaj, od veselja, žalosti, obupa, skorajšnje smrti, jeze in še marsičesa. In nam preko knjige napisal svojo zgodbo in zgodbo drugih zračnih bojevnikov Japonske. Bili so zračni samuraji v pravem pomenu besede.

Knjigo se da dobiti v knjižnjicah po vsej Sloveniji.

Nova prelomnica bloga

2010-07-31T10:33:00.000+02:00

Zopet se lahko veselim, in to kar dvojno, čeprav sem to opazil šele pred kratkim. Objavi o Nurburgringu in zadnja o Ayrtonu Senni sta se znašli na seznamu na blogu Drugi svet. Že to, da je objava predstavljena na portalu Drugi svet, se mi dogodi poredko, vendar da se tam v roku enega meseca znajdeta kar dve objavi, to je pa že mali veliki uspeh :) Upam, da boste tudi z nadaljnimi objavami zadovoljni in jih pridno brali.

Najboljši dirkač formule 1 vseh časov je...

2010-07-30T19:27:00.002+02:00

... Ayrton Senna. Tako se je prejšnjo dirko odločilo 20 od 24 dirkačev, ki dirkajo to sezono (razen ekipe Williamsa in ekipe Renaulta - zanimivo, Ayrtonu Senni je umrl ravno v Williamsu, ki je takrat tekmoval z Renaultovimi motorji). Anketo je naredil nemški časnik Bild, Senni so dirkači namenili 12 glasov. Michael Schumacher ni prepričal sedanje dirkače, kljub njegovim sedmim naslovom in neskončno število podrtih rekordov.

Vendar se po forumih in komentarjih še vedno krešejo mnenja o najboljšem dirkaču formule 1 vseh časov. Predvsem med dvema imenoma: Michael Schumacher in Ayrton Senna. Za nekatere je že to dovolj, da je Schumacher osvojil 7 naslovov svetovnega prvaka, medtem ko jih je Ayrton Senna osvojil "samo" 3, ter je povsod prehitel Brazilca, kar se tiče statistike. A vendar na drugi strani zagovorniki Senne vidijo v njem perfekcionista, ki je dirkal v bolj težjih časih kot pa Schumacher. Kdo je torej zares boljši: statistika in nemška natančnost ali pa borbenost in brazilska duša?

Ravno danes sem si ogledal najnovejšo epizodo oddaje Top Gear, ki je imela na koncu oddaje tudi prispevek o tem, da so dirkači izglasovali Ayrtona Senno za najboljšega dirkača vseh časov. Jeremy Clarkson je na koncu prispevka strnil misel:

"You know, I'll be honest with you. I was never a Senna fan, I thought Gilles Villineuve was the greatest racing driver of them all... And the thing is... Villeneuve was spectacular on number of occasions. Senna... he was spectacular every single time he got in the car"

Zaradi teh predstav je (tudi zame) Ayrton Senna najboljši dirkač vseh časov (predstavil jih bom samo nekaj):

Kaj se pa vam zdi?Ali si Senna, Schumacher ali tudi kateri drug dirkač zasluži naziv najboljšega dirkača f1 vseh časov?

Micky Dolenz: Superstar s slovenskimi koreninami

2010-07-30T00:03:00.001+02:00

Zadnjič, ko sem ravno premišljeval o Slovencih po svetu, je zanimanje za njih preraslo v dokaj obsežno internetno iskanje. Veliko sem že slišal o slavnih Slovencih, ki živijo v tujini, nekateri so astronavti, drugi so znani inženirji, nekaj se jih ukvarja tudi s glasbo in so se z njo tudi uveljavili. Pa vendar tega "odkritja" nisem pričakoval. Slovenci, lahko se pohvalimo še z enim človekom naše krvi, ki je postal svetovno znan in ga lahko poslušamo tudi na radijskih postajah po Sloveniji še sedaj skoraj vsak dan.

Rojen je bil leta 1945 v Los Angelesu očetu Juretu Dolencu (kasneje se je preimenoval v Georga Dolentza. Slaven je po tem, da je kot igralec igral v filmih Howarda Hughesa - če ne veste, kdo je to, si poglejte film Aviator), imigrantu, ki je bil doma iz Trsta v slovenski skupnosti in je prebežal v ZDA zaradi fašistične represije ter materi Janelle Johnson, ameriški filmski igralki. Ni čudno, da je po obeh podedoval igralski talent, saj je že pri 11 letih igral eno izmed vlog v otroški nanizanki "Cirkuški fant", ki je bila zelo priljubljena. Micky se je ljudjem v tej nanizanki takoj priljubil. Po tej nanizanki se je vrgel v šolo, sodeloval pa je v tem času tudi v nekaterij rock'n'roll bendih. Usoda pa ga je kmalu pripeljala na njegov vrhunec kariere.

Ker se je v času šolanja naučil bobnati, je po tem, ko je maturiral videl oglas, da nek bend išče bobnarja, in se je tudi tam kasneje prijavil. Po avdiciji so ga sprejeli medse. Bendu je bilo ime The Monkees (člana Nesmitha sem omenil že v tej objavi). Leta 1965 so postali zelo popularni, še posebej pa zato, ker so imeli kar svojo oddajo na televiziji (bend je bil pravzaprav narejen za to oddajo). Micky je poleg bobnarskega znanja imel tudi imeniten glas, tako je postal tudi glavni vokal v skupini. Sledili sta dve leti oddaj in uspešnic, ki so jih vrteli po vseh radijskih postajah. Micky je imel glavni vokal tudi pri dveh največjih hitih benda, Last Train To Clarksville in pa nepozaben evergreen I'm A Believer, katero še slišimo po radijskih postajah povsod po svetu.

Vendar ko so ukinili oddajo, je skupina The Monkees počasi razpadla. Micky šel solo kariero, vendar mu projekti niso prinesli toliko uspeha kot članstvo v skupini The Monkees. Režiral je tudi nekatere gledališke predstave, kot igralec pa je veliko sodeloval pri posojanju glasov raznim risankam. Bil je redni obiskovalec znanih ameriških televizijskih šovov. MTV je leta 1986 spet dal na njihovo televizijo oddajo The Monkees, kar je prineslo dvig popularnosti skupine in to, da so se bivši člani skupine spet združili ter posneli skupaj en album. Od takrat naprej so se člani občasno združili in šli po turnejah.

Sam se ima za "preživelega v svetu šovbiznisa" in to tudi je, kajti ime si je naredil predvsem v skupini, ki je rajala na televizijskih zaslonih sredi 60ih. Je pa res, da kolikor je znan v ZDA, se ne spomnim, da ga je kdo sploh kdaj omenil v Sloveniji. Še ko poslušam radijske postaje, ga po komadu "I'm A Believer" nihče ne omeni oz. se ga ne spomni. Si pa zasluži vsaj malo omembe in upam, da bo tale objava temu kolikor toliko pripomogla.

njegova domača stran

Zmagovalni in nagrajeni videospoti: 1985

2010-07-28T22:14:00.004+02:00

Tega leta so grammyji padli v humanitarne vode. Največji takratni svetovni glasbeni dogodek je bil Live Aid, na katerem so sodelovali vsi najbolj slavni glasbeniki tistega časa. Grammyja za krajši glasbeni video so tako dobili USA for Africa - skupina večih znanih ameriških glasbenikov, za pesem We Are The World. Sam videospot ne bi šel v kategorijo mojih najljubših, a vendar je unikaten zaradi tega, ker je notri tolikšno število zvezdnikov, kot nikoli dotedaj. V glavnem, videospot je vreden ogleda ravno zaradi zvezdnikov (strarejših in mlajših).

V kategoriji za daljši glasbeni video pa je zmagala skupina Huey Lewis & The News s posnetim koncertom The Heart Of Rock'n'roll.

Klasiki avtomobilizma #5: Alfa Romeo Spider

2010-07-27T22:24:00.000+02:00

Športno srce in eleganca - to je avtomobil z dušo. Legendarni design Pininfarine, ki je trajal kar tri desetletja in se spopadal z različnimi tegobami te znake, je vedno ostal in še ostaja svež in je za zgled ostalim kabrioletom tudi sedaj. Še en avtomobil, na katerega je lahko Pininfarina zelo ponosen.

Prvi prototip je Pininfarina naredila že leta 1961, vendar je model zaradi ekonomskih problemov, ki so se vrstili takrat v Italiji, zapeljal iz proizvodnje šele proti koncu leta 1965. Že takoj si je ustvaril velik sloves, prodaja je počasi naraščala. Že leta 1970 so predstavili malce predelano različico, ki pa je v osnovi ostala ista. Kot tudi leta 1983 in 1990, pa vse do konca leta 1993, ko so jo prenehali izdelovati v takšni obliki. Praktično se ni od vsega začetka čisto nič spremenila. Po tem obdobju je prišla na vrsto čisto nov avtomobil, vendar to je že druga zgodba.

S športnimi uspehi se ta avtomobil ravno ne ponaša, a vendar je bil zelo priljubljen v Holywoodu. Nesmrtnost mu je namreč prinesla zelo velika vloga v filmu The Graduate z Dustinom Hoffmanom v glavni vlogi. V filmu poudarja nedolžnost in eno samo igrivost v neskončni sivini in prašnosti sveta. V ozadju pa je tisti znani "Ti tiriri ti ti tiri ti ti tiri ti" iz grl Simona&Garfunkla.

Zmagovalni in nagrajeni videospoti: 1984

2010-07-25T22:25:00.000+02:00

To leto je pripadla nagrada Davidu Bowieju in njegovi Blue Jean. Tu je sicer na posnetku daljša različica videospota, kjer je zelo simpatično prikazano, kako se Bowie trudi osvojiti srce neke mladenke. David Bowie v tem daljšem videospotu zaigra lepilca plakatov za velikega zvezdnika - Davida Bowieja samega. Zanimivo je videti zvezdnikovo podoživljanje sveta, ki je skoraj isto, kot ga je v resnici podoživljal David Bowie sam, ko je v bil 70ih letih zasvojen od kokaina. Da seveda ne pozabimo njegove stilske preobrazbe na odru in resnico zadrogiranega, z glavoboli prežetega zvezdnika v zaodrju, ki si "fila" telo s protiglavobolnimi tabletami. Sam Bowie je bil v svoji karieri znan po svojih dvojnih osebnostih - alter egotih, njegov najbolj slavni je bil Ziggy Stardust. V bistvu je ta videospot kar nekakšna njegova avtobiografija. Zvezdnik, ljubljen od množice, vendar znotraj vidimo fobičnega posameznika, ki se boji tudi samega sebe, zato se zateče v svet domišlije, v svet nekoga, ki sploh ne obstaja.

Grammy za daljši glasbeni video pa je dobil Michael Jackson za dokumentarec o ustvarjanju albuma Thriller.

Zmagovalni in nagrajeni videospoti: 1983

2010-07-24T21:34:00.000+02:00

Grammy nagrade za videospote so se po letu 1983 razdelile na 2 različni kategoriji: na nagrado za krajšo obliko glasbenih video posnetkov in na nagrado za daljšo (dokumentarec ali film) obliko glasbenih video posnetkov. Veliki zmagovalci leta 1983 so bili do takrat v ZDA manj, v Evropi pa precej bolj znani Duran Duran, ki so dobili nagrado za obe kategoriji. Zelo velik napredek so pokazali v obdelavi videospotov, saj je bilo v videospotih več zgodbe. V nagrajenem videospotu Hungry Like The Wolf so si za osnovo vzeli kar film o Indiani Jonesu. Kot se spodobi pri skupini Duran Duran, pričakujte veliko prizorov z vročimi dekleti, tudi tu jih je mnogo.

Zmagovalni in nagrajeni videospoti - pred letom 1983

2010-07-23T18:13:00.004+02:00

MTV je v zgodnjih 80ih letih začela revolucijo na tv sprejemnikih. Prej se je glasbo več ali manj poslušalo na radijskem sprejemniku, sedaj pa smo lahko začeli ne samo poslušati, ampak tudi gledati izvajalce na televiziji z njihovimi skladbami. Izvajalci so zavohali veliko priložnost in so začeli na veliko snemati videospote. Da pa je bil njihov trud poplačan, so leta 1984 že začeli podeljevati nagrade za najboljše videospote, ti. MTV VMA(MTV video music awards). Grammyji pa so nagrade za najboljši glasbeni video leta podeljevali že leta 1981, torej ravno takrat, ko se je MTV ravno začel prebujati. Po seznamu sodeč sem se odločil, da vam predstavim zmagovalce in nominirance za kategorijo grammyjev, ker je sama zgodovina in odmev nagrade večji kot pri MTV nagradah (vsaj zame).

Do prvih nagrad je prišlo leta 1981 zaradi vse večjega zanimanja po taki obliki izražanja izvajalcev, da bi bolj prišli blizu poslušalcem in sedaj tudi gledalcem. Sprva so pri grammyjih podeljevali nagrade za glasbene video posnetke na splošno, ne glede na dolžino le teh. To se je spremenilo leta 1983, ko sta se nagradi razdelili na 2 dela: na nagrado za najboljše krajše videospote (tiste, ki se jih gleda na MTV-ju) in na nagrado za naboljše daljše glasbene videoposnetke (ponavadi posneti koncerti ali pa filmi z glasbeno vsebino izvajalcev)

Prvo nagrado je leta 1981 dobil Michael Nesmith, bivši član skupine the Monkees, za svoj glasbeni film Elefant Parts. To je mix videospotov in nekaj smešnih zgodbic, v večini pa je notri ekspirimentiral različne oblike, ki so poznane še danes. Tu je na hitro pregled vsega, kar dobite v tem filmu.

Naslednje leto je bila zmagovalka Olivia Newton John za film videospotov, imenovanih Physical po njenem najbolj slavnem komadu. To je bil njen zadnji veliki uspeh, kasneje pa je njena glasbena pot počasi zatonila.

Radio Ga Ga - priljubljeni posnetki

2010-07-22T18:18:00.001+02:00

Tokrat se bomo spomnili letošnje oddaje, ki je nastala takoj po študenskih demonstracijah. V posnetkih nam študent Mirko Serpentinšek pove svojo zgodbo "uspešnih" demonstracij v Ljubljani, medtem ko župan Maribora Franc Kangler opiše, kako naj bi demonstracije potekale v Mariborju. Pričakujejo precej več uspeha kot v Ljubljani :)

Pasji dnevi

2010-07-22T18:06:00.000+02:00

Ena smešna iz strani Adija Smolarja na pasje dneve, ki so sedaj na vrhuncu.

Nurburgring (Nordschleife) - Zeleni pekel

2010-07-13T11:28:00.001+02:00

Nurburg je majhna, idilična vasica na zahodu Nemčije v okolišu reke Ren. Ima bogato zgodovino in grad, ki tam stoji že od visokega srednjega veka. Vendar pustimo zgodovino srednjega veka, bolj kot ne je to mesto znano po neverjetnemu cestnemu dirkališču, ki privablja zasvojence bencinskih hlapov iz celega sveta. Celoten kompleks je dolg kar 28,3 km, od tega je tisti najbolj slaven Nordschleife dolg 22,8 km in je najdaljša namenska proga, kjer so včasih na njej tekmovali "moški z jajci" v svojih bolidih formule 1 in ostalih motoršporov. Ta strahovita in dolga proga še vedno vzbuja strahospoštovanje, ravno zato jo kličejo "Zeleni pekel".

Samo stezo so začeli graditi leta 1925, gradnja pa je trajala kar 2 leti. Od leta 1927 pa do 1939 se je uporabljala za dirke najdaljša različica proge, na njej pa so tekmovali dirkalniki, ki so bili predhodniki sedaj slavne formule 1 in takšni asi, kot so Tazio Nuvolari, Rudolf Caracciola in Bernd Rosemeyer. Po drugi svetovni vojni se je začel uporabljati severni del celotne proge - Nordschleife. Od 147 ovinkov, ki jih je na progi so najbolj slavni 3 deli proge:

Flugplatz - ravninski del, kjer so včasih in še sedaj avtomobili in bolidi z veliko hitrostjo lahko na progi tudi skočili
Bergwerk - najbolj smrtonosen ovinek na celi progi - tu se jih je zelo poškodovalo ali pa celo umrlo veliko dirkačev, še najbolj slavna je nesreča Niki Laude leta 1976, ki mu je pustila trajne posledice.
Caracciola Karussell - Najpočasnejši a hkrati najbolj slaven ovinek. Tu je proga speljana tako, da moraš voziti po posebej narejeni bankini, da lahko spelješ celoten ovinek.

Carracciola Karussell

22,8 km dolga proga je obstajala do leta 1982, ko so jo zaradi varnostnih razlogov skrajšali na 20,8 km in je v takšni obliki še danes. Do takrat so se na njej redno odvijale dirke. Formula 1 je od leta 1950 pa vse do 1976 na Nordschleife redno prirejala dirke za svetovno prvenstvo. Ta proga je dala formuli 1 v tem času nekaj nepozabnih dirk. Leta 1957 je Juan Manuel Fangio še zadnjič opozoril, da ni bil zastonj najboljši dirkač v 50ih letih eno od verjetno najboljših vrnitev v vsej zgodovini F1. Tudi Jackie Stewart je pokazal svoje mojstrstvo leta 1968, ko je zmagal z veliko prednostjo v zelo težkih razmerah. Vendar se je čas formule 1 za Nordschleife ustavil leta 1976, ko so po težki nesreči Nikija Laude ugotovili, da gre za predolgo in prenevarno progo. Od takrat naprej se je dirkanje za VN Nemčije preselilo na Hockenheim. Na Nurburgring se je končno vrnila F1 leta 1996, vendar na novejšo dirkališče zraven Nordschleifa, to pa je že druga zgodba.

Preden so leta 1982 malce spremenili in skrajšali progo, je rekord proge postavil prav Niki Lauda, in sicer leta 1975 s Ferrarijem. Čas se je ustavil na neverjetnih 6 minut in 58 sekund. Seveda je ta rekord zaradi sprememb proge še vedno veljaven. Na novi, spremenjeni progi pa se rekord Steffana Bellofa iz leta 1984 še vedno drži, kljub raznoraznim poskusom ostalih dirkačev. Spodaj je posnetek tega enkratnega dosežka.

Proga je v sedanjih časih še kako razživela. Poleg nekaterih vztrajnostnih in starodobnih dirk ponuja tudi enkratno doživetje za tiste, ki želijo veliko dozo adrenalina in hočejo pokazati, kaj zmorejo. To zbirališče motoršportnih navdušencev pa je pritegnilo tudi proizvajalce vozil, da testirajo zmogljivosti njihovih najnovejših športnih modelov. To pa je še bolj pripomoglo k naraščanju priljubljenosti te slikovite proge. Proizvajalci tako tekmujejo, kdo bo odpeljal najhitrejši krog. Ta podatek bi lahko prinesel še kakšno stranko več, renome Nordschleifa je pač ogromen. Trenutno je najhitrejši izvenserijski športnik Pagani Zonda R s časom 6 minut in 47 sekund, najhitrejši serijski športnik pa je Radical SR8 LM s časom 6 minut in 48 sekund. Mogoče je še najbolje povzel vso to strast, da premagaš samega sebe, voditelj oddaje Top Gear, Jeremy Clarkson, ki si je zadal cilj, da preseže čas 10 minut z avtomobilom Jaguarjem S-Type 2.7 Diesel. V oddaji je povzel vse, kar Nordschleife je, zato je za avtomobilskega navdušenca ta ogled zelo priporočljiv.

Na žalost pa vsako leto na tej progi ne gre brez nesreč. Po podatkih tamkajšnje policije se jih na leto zgodi zelo veliko, od tega je smrtnih nesreč od 3 do 12. Na tej progi so ugasnila življenja mnogih bolj ali manj znanih dirkačev, od teh je najbolj znan Peter Collins, ki je umrl v nesreči leta 1958. On je bil eden izmed velikih upov Formule 1 v 50ih, če bi preživel Nordschleife, bi bil verjetno lahko svetovni prvak v prihajajočih letih.

Tu spodaj pa je še nekaj zanimivih posnetkov iz časov, ko varnost ni bila na tako visokem nivoju kot sedaj.

Sbarro - švicarski smisel za avtomobile

2010-03-29T20:16:00.001+02:00

Švicarji v svoji zgodovini nimajo prave avtomobilske znamke, ki bi redno proizvajala avtomobile za množice. Vse kar imajo originalnega je švicarski sir, švicarske ure in pa super varovane banke. In enega "briljantnega norca". Znamko je popeljal v širni svet predvsem zaradi nenavadnosti izdelkov. Nekateri so in še vedno presegajo meje mogočega. Ustanovitelj je sicer Italjan, vendar se je ustalil v Švici leta 1957. Od takrat naprej je širil pojem ekstravagance z znamko Sbarro.

Sicer je v njegovi paleti veliko modelo, ki so kvečjemu drugačne verzije znanih osebnih avtomobilov, vendar le te poudarjajo zelo zanimive tehnološke rešitve. Je pa res, da Sbarro zelo redkokdaj naredi več kot en model. V večini ustvarja unikate, ravno zato je znamka tako posebna. Kar nekaj modelov, ki jih je ustvaril, se je nekje izgubilo, vendar imamo vseeno še vedno dokumente in slike, ki pročajo o njihovi enkratnosti.

Tu je nekaj njegovih najbolj zanimivih modelov (drugače jih je zelo veliko, lahko jih najdete na tem linku):

Sbarro Doimnique III je narejen leta 1968 za nekega poslovneža iz Anglije.

Sbarro Stash (1974) zelo spominja na italjanske lepotce tistega časa, predvsem na Lamborghinija.

Sbarro Cadillac Function Car (1978); nenavaden izdelek, ki tehta preko 3 tone - za ameriške poslovneže.

Sbarro Golf Turbo (1983) je predelan Golf I s Porschejevim turbo motorjem in inovativnim odpiranjem motornega pokrova, ali naj kar rečem celotnega zadnjega konca karoserije.

Sbarro Shahin (1983) je predelan Mercedes SL500 z galebjimi vrati. Eden lepših modelov, ki jih je naredil Sbarro.

Sbarro Challenge (1985) je eden izmed najbolj dih jemajočih študij vseh časov.

Sbarro Monster (1987) je poseben po močnem motorju in kolesi, ki so od potniškega reaktivca Boeinga 747

Sbarro Osmos (1989) pa vsebuje verjetno največjo inovacijo, ki jo je Sbarro naredil, ti. "Orbitalno kolo"

Sbarro Chrono (1990) je majhen avtomobil, narejen za hitre pospeške - od 0-100 km/h v 3,5 s

Sbarro Alcador (1995) - malo znanstvene fantastike...

Sbarro Espace Spider (1998), na osnovi Renaulta Espaca zanimiv koncept ali kako lahko celotna družina dirkaško uživa na svežem zraku.

Sbarro Sayta (1999) - še en koncept užitka brez strehe na glavo

Sbarro Bi-moto Scorpius (2000), še malo več znanstvene fantastike...

Sbarro Autonomous Motor Unit (2003) - zanimiv koncept motorja. Hmmm, kje pa je pravzaprav bencinski motor???

Sbarro Diva (2006) predstavlja celotno dotedanjo zgodovino Alfe, oblikovano v enem avtomobilu

Sbarro Alcador GTB (2008) je še en lepotec iz delavnice mojstra Sbarra.

Sbarro Autobau (2010) je pa zelo svež model iz zadnjega avtosalona v Ženevi. Pretresel je celotno javnost, tudi mene, saj izgleda kot avtomobil iz kakšnega znanstveno fantastičnega filma iz 70ih.

Pininfarina - kralj avtomobilskih oblikovalcev

2010-03-22T21:20:00.001+01:00

Ste se že kdaj vprašali, katera stvar naredi avtomobil zares pravi avtomobil? Pozabimo na zmogljivosti, varnost, tudi varčnost, kajti če bi se avtomobilski proizvajalci naslanjali le na te tri stvari, sicer dobijo avtomobil za vsakdanjo rabo, vendar ga bo zob časa čez 10 ali več let pohrustal. Da avtomobil ostane nepozaben, edinstven, mora nastati pod svinčnikom odličnega oblikovalca. Sinonim oblikovalcev je znamka Pininfarina.

Oče podjetja Battista "Pinin" Farina je začel svojo oblikovalsko pot v 20ih letih prejšnjega stoletja. Po obisku Fordove tovarne v ZDA se mu je porodila zamisel, da bi ustanovil svojo tovarno avtomobilskih karoserij. Leta 1930 se mu je zamisel obrodila sadove. V Torinu, kjer so bile takrat vse večje tovarne avtomobilov v Italiji, je ustanovil podjetje Carrozzeria Pinin Farina. Njegov načrt je bil izdelovati posebne oblike karoserij za serijske avtomobile, predvsem za znamke Lancia, Alfa Romeo in pa FIAT. Vse, kar se je dogajalo potem, je zgodovina.

Od avtomobilov, ki jih je oblikovala znamka Pininfarina, se je sodelovanje s športno znamko Ferrari izkazalo za najbolj produktivno in tudi najbolj nepozabno. Drugače pa je Pininfarina sodelovala tudi z avtomobilskimi znamkami zunaj Italije. Ravno zaradi tipične športne elegance, ki je dosedaj še nihče ni prekosil, novi in tudi starejši modeli še vedno jemljejo dih.

Model Cisitalia 202 je bil narejen takoj po 2. svetovni vojni, leta 1947. Bil je prvi avtomobil, ki je bil razstavljen v muzeju moderne umetnosti v New Yorku (in je še vedno tam). Predstavljal je za takratne čase revolucijo v oblikovanju. Vsi dotedanji avtomobili so izgledali, kot da bi bili sestavljeni iz dveh ali treh delov, Cisitalia je izgledal, kot da je narejen iz enega samega. Je na listi osmih najbolj osupljivih avtomobilov vseh časov.

Ta lepotica je Lancia Aurelia B24 S, ki je jemala dih na avtosalonu v Bruslju leta 1954. Zelo je bila popularna v ZDA, še posebej v Kaliforniji (Hollywood). V veliki večini se ljubitelji avtomobilizma strinjajo, da je ta model prvi pravi Gran Turismo avtomobil.

Alfa Romeo Giulietta Spider je prvi komercialni uspeh Pininfarine. Športno srce in elegantna oblika je prepričala več kot 20000 ljudi, da so kupili in uživali v vožnji enkratnega avtomobila.

Da se niso ukvarjali samo z manjšimi športnimi modeli, so pri Pininfarini oblikovali tudi legedno vseh športnih avtomobilov, svetovno priznanega Ferrarija 250 GT. Svetovno slavo si je našel na dirkaliških stezah v nešteto izvedenkah, postal pa je tudi prvi pravi legalni super športni avtomobil.

Da se niso ukvarjali samo z italjanskimi znamkami, so pokazali s sodelovanjem z znamko Peugeot. Ven sta prišla dva modela, Peugeot 504 Coupe/Cabriolet (na sliki je Cabriolet). Postal je leta 1969 tudi evropski avto leta. Zmagoval pa je tudi predvsem po afriških rallyjih za svetovno prvenstvo, zato so mu nadeli vzdevek "Afriška kraljica"

Ferrari 365 GTB Daytona je prelep kupe, še zdaj zelo zaželjen avtomobil, na dražbah dosega rekordne zneske, avtomobil je ikona, trademark sodelovanja Ferrarija in Pininfarine.

Ferrari Testarossa, narejena leta 1984, je nakazala Ferrarijevo oblikovalno usmerjenost za celo desetletje naprej. Najbolj poznana je po nadaljevanki Miami Vice kot avtomobil glavnega igralca, Dona Johnsona.

Ferrari F40 je, čeprav star že skoraj 25 let, še vedno sanjski avtomobil. Oblikovno za 80ta zelo napreden, nam je pokazal formulo 1 v civilu. Po mnenju slavnega novinarja Jeremyja Clarksona najboljši avtomobil vseh časov. Naredili so samo 1315 modelov.

Peugeot 406 Coupe je dobival za svojo neprecenljivo eleganco oblikovalske nagrade iz celega sveta, med njimi je tudi nagrada za najlepši avtomobil leta 1998.

Maserati Gran Turismo je eden izmed oblikovalskih novitet Pininfarine. Eleganten stil malce spominja na zlate stare čase Maseratija, ko so zmagovali v formuli 1.

Ferrari 458 Italia je naslednjik modela F430. Tako lep, da ti kar dih zastane.

To seveda niso vsi modeli, oblikovani od Pininfarine, veliko več jih lahko najdete na njihovi spletni strani. Dobite tudi njihove prototipe, nekateri so zelo zelo futuristični, kar ni čisto v navadi Pininfarine.

Radio Ga-Ga - priljubljeni posnetki

2009-12-23T19:27:00.002+01:00

Radio Ga Ga je v slovenskem etru že več kot 18 let. Njen voditelj Sašo Hribar v oddaji gostuje same znane, slavne slovenske in tudi tuje osebnosti. Oz. jih vsaj oživi s pomočjo improvizacije. Odkar je Hribar v oddajo vpeljal še druge improvizatorje, se je število slavnih in izmišljenih oseb precej povečalo. V sedanji ekipi dobimo kar 5 improvizatorjev (poleg voditelja): Marjan Šarec, Jure Godler, Tilen Artač in Jure Mastnak. S svojimi štosi nam polepšajo petkov dopoldan. Tule je eden izmed njih:

Tokrat bom pokazal samo Serpentinškovo hierarhijo, kako on pojmuje celoten svet v nekaj točkah. Oddaja pa je smešna tudi zaradi enkratnega monologa oz. dialoga z Greto - stara ženica, ki je kratkega spomina, vendar se spomni vseh podrobnosti iz preteklosti.

Celoten posnetek oddaje

Formula 1 - ko inženirji znorijo pt.2

2009-12-23T18:21:00.005+01:00

Formula 1 ima bogato zgodovino - sega vse do časov izpred 1. svetovne vojne, profesionalno pa je začela delovati leta 1950. Med njimi se velikokrat radi spominjamo zmagovalnih ekip in bolidov, v senco preteklosti pa so padli nekateri zelo nenavadni bolidi. Tiste, ki jih čas ni pozabil (najbolj uspešne), sem opisal že v prejšnji objavi, tokrat pa se bom posvetil predvsem najbolj nenavadnim bolidom, ki niso imeli takšne sreče.

V letošnji sezoni se je pravilnik spremenil, bolidi formule 1 pa v primerjavi s prejšnjim letom zelo spremenili. Bolidi formule 1 pa so s tem postali samo še grši (mogoče z nekaterimi izjemami). Po grdoti najbolj sta izstopala Renault in BMW Sauber, ki pa v sezoni nista bila uspešna. Torej nekatere izjeme (prejšnja objava) potrjujejo skorajšnjo pravilo, da grdi bolidi nikoli niso dobri bolidi. Letošja sezona me je spominjala na čas od konca 60ih let pa do konca 70ih let, kjer se je naredilo zelo veliko neverjetno grdih bolidov, ki pa prav tako niso bili uspešni, nekateri pa niso sploh doživeli dirk za svetovno prvenstvo. Od leta 1968, ko se je začelo na bolidih formule 1 prakticirati krilca, se je tu našlo nekaj zelo neverjetnih bolidov:

Leta 1969 je Cosworth, ki je takrat bil najboljši dobavitelj motorjev za bolide formul, naredil svoj bolid za formulo 1, ki pa je na prvi pogled za tiste čase predstavljal čisto znanstveno fantastiko. Imel pa je zanimivo tudi pogon na vsa 4 kolesa. Hvalabogu je šlo samo za prototip.
Tudi Ferrariju je uspelo narediti neverjetno grd bolid: Tip 312 B3 Spazzaneve, ki je bil narejen že v sezoni 1972 za naslednjo sezono. Bolid sploh ni mogel dohiteti konkurence, zato so ga na hitro spremenili. Spazzaneve pa pomeni sneženi plug, kar je neverjetno dobro ime za ta bolid. Res bi ga lahko zamenjali za kakšnega :)
Lotus je v zgodnjih 70ih letih veljal za dirkalnika, ki ga je bilo težko premagovati na dirkah. To pa se ravno ne bi reklo za model 56B, ki je namesto klasičnega bencinskega motorja za pogon uporabljal kar turbino (!!!). Emerson Fittipaldi ga je celo vozil na dirki za VN Italije, kjer pa je bil po 18 kvalifikacijskem času 8. Lotus je kasneje razvoj s turbino ustavil in se raje osredotočil na naslednji bolid, ki je Fittipaldiju prinesel naslov svetovnega prvaka.
To pa je verjetno eden izmed najbolj grdih bolidov vseh časov. Eiffelland Mk I , Mk II in Mk III so vsi tekmovali v sezoni 1972 in so vsi bili zelo zelo neuspešni. Tekmovali so samo 8 dirk, "futuristična" oblika bolidov pa nikoli ni delovala.
Maki Engineering F101-02 - tega sem dodal samo zaradi neverjetno grdega "dimnika". Bolid je bil seveda zelo neuspešen.
Zdaj je pa na vrsto prišel kralj vseh "dimnikov". Ligier JS5 je sicer bil še kar dober dirkalnik, vendar sam izgled te formule je vzbujal strah. Nekaterim se še vedno pojavlja v njihovih najhujših nočnih morah.
Da ne bom na dolgo in široko razlagal, tu so še ostali bolidi, ki niso uspeli doseči nobenega uspeha, kljub dobrim voznikom za volanom: Kauhsen (1978), Ensing N179 (1979), Merzario (1978), Trojan (1974), Lamborghini/Modena (1991), Forti(1995, 1996)
V večini so zanimive bolide imeli za testna vozila, s katerimi so želeli doseči čimboljši izkoristek aerodinamike in trakcije na podlago. A vendar zelo velikrat neuspešno. Tyrrell 012 "Boomerang" je zelo razpoznaven zaradi zanimive oblike zadnjega krilca. Arrows A5 ter Mclaren M26 sta pa imela zanimivo sprednje krilce. Tyrrell P34, ki sem ga opisal v eni izmed prejšnjih objavah opisal, ni bil edini šestkolesnik med bolidi. Ferrari, Lotus, Williams in March so se ravno tako igrali z idejo 6 kolesnikov Ferrari pa je še z enim modelom šel en korak dlje. Bolid je imel kar 8 koles (!!!)
Leto 1992 je bilo zadnje za eno legendarno ime. Brabham v leto 1992 ni odšel brezskrben, kajti za njimi so bila neuspešna leta. Tudi v leto 1992 je odšel z finančnimi problemi. A vendar sem mnenja, da bi lahko šel iz formule 1 bolj dostojno, ne pa s takim bolidom, ki je bil na prvi pogled grd. Brabham BT 60 je imel eno najbolj grdih kombinacij barv na dirkalniku. Zanimivo, da ga je vozil celo kasnejši svetovni prvak, Damon Hill.
Tyrrell je leta 1997 naredil kratkotrajno revolucijo s svojimi stranskimi ogledali... Ups, to niso bila ogledala, ampak stranska krilca. Ker je nekonkurenčen dirkalnik kar naenkrat postal konkurenčen, so počasi si to pogruntavščino začela lastiti vsa moštva. Stranska krilca pa niso postala legalizirana, FIA se je odločila, da prepove kakršnokoli uporabo takih krilc. Verjetno se je zavedala, da krilca niso prinesla dodatnih bonus točk pri zunanjem izgledu.
Williams je leta 2004 presenetil javnost z novim nosom bolida. Verjeli so, da bo jim to prineslo več uspeha in končno po dolgem času avto, ki bo naskakoval vrh svetovnega prvenstva. Vendar so se zelo ušteli. Bolidu so morali po nekaj dirkah zamenjati nos, da so lahko ujeli precej zamujenega. Mediji so klicali bolid kar Headov tank (po glavnem tehničnemu vodji Patricku Headu).

Nov dodatek - Google Translator

2009-12-19T12:17:00.000+01:00

Ali vas slovenski jezik zelo moti? Bi raje objave prebirali v bilokaterem drugem svetovnem jeziku? Sedaj imate enkratno možnost, da se vam te želje uresničijo. Samo klik ste stran od rešitve vaših problemov. Če se ozrete na blogu na desni strani med widgeti, boste našli oznako Google Translator. Samo kliknete na sliko in že se vam na novo naloži blog s toolbarjem Google Translator na vrhu. Nastavite jezike in hokus pokus, stran se prevede v želen jezik :)

Naj dodam samo primer, kako dobro Google Translator prevede mojo zadnjo objavo:

To je moja osnovna objava - v slovenščini

Objava, prevedena v angleščino

Objava, prevedena v nemščino

Objava, prevedena v francoščino

Radio Ga-Ga - priljubljeni posnetki

2009-12-18T20:31:00.001+01:00

Radio Ga Ga je v slovenskem etru že več kot 18 let. Njen voditelj Sašo Hribar v oddaji gostuje same znane, slavne slovenske in tudi tuje osebnosti. Oz. jih vsaj oživi s pomočjo improvizacije. Odkar je Hribar v oddajo vpeljal še druge improvizatorje, se je število slavnih in izmišljenih oseb precej povečalo. V sedanji ekipi dobimo kar 5 improvizatorjev (poleg voditelja): Marjan Šarec, Jure Godler, Tilen Artač in Jure Mastnak. S svojimi štosi nam polepšajo petkov dopoldan. Tule je eden izmed njih:

V oddaji se začnejo pogovarjati o tem, da so slovenski parlament prevzeli avstrijski "runkelni", glavni akterji slovenske politike pa se gredo Kmetijo slavnih v produkciji RTV SLO. Ko "runkelnom" uspeva reševati slovensko gospodarstvo, se dogajajo na kmetiji različne prigode:

Oddaja v celoti

Formula 1 - ko inženirji znorijo

2009-12-14T19:50:00.002+01:00

So lepi bolidi, so dobri bolidi, so bolidi, ki imajo obe lastnosti. Obstajajo pa tudi bolidi, ki bi jih lahko uvrstili pod rubriko znanstvena fantastika. Pa čeprav imajo inženirji in konstruktorji vedno nalogo, da poizkusijo izboljšati dosežke svoje ekipe z nečim novim, jim to velikokrat ni uspelo. Obstajajo pa seveda tudi izjeme.

Da začnimo z najbolj uspešnimi "čudnimi" in norimi bolidi. Pred 2. svetovno vojno so obstajala tekmovanja z imenom Grand Prix, ki so se kasneje v 50ih preimenovala v Formulo 1. Od leta 1933 naprej sta v tem tekmovanju zmagovali v glavnem le dve znamki: Auto Union (zdajšnji Audi) in pa Mercedes Benz. Obe sta nemški znamki, rivalstvo med tema dvema znamkama pa je prineslo en zelo odbit športni bolid. Leta 1934 je Auto Union skonstruiral bolid Type A, ki je v sebi imel kar V16 motor s prostornino 4300 kubičnih cm. Pospešil je do za tiste čase neverjetnih 280 km/h, kasnejši bolidi pa so pospešili tudi do 340 km/h. Eden izmed glavnih konstruktorjev tega bolida pa je bil slavni Ferdinand Porsche, kasneje tudi njegov sin Ferry. Pri Mercedesu pa niso ravno zaostajali za Auto Unionom - tudi oni so naredili bolid s podobno močjo, vendar so motor postavili pred voznika, medtem ko so pri Auto Unionu ga postavili za voznika.

Auto Union Type C

Po drugi svetovni vojni so se stvari malce umirile. Grand Prix se je preimenoval v bolj univerzalno ime - Formula 1, avtomobili pa niso bili tako ogromni, kot pred vojno. Do leta 1959, ko je revolucionarno Cooper prestavil motor za voznika in s svojim bolidom postal svetovni prvak, so bili bolidi več ali manj enaki, s svetlo izjemo Mercedesa, ki se je leta 1954 vrnil v svet formule 1 (dirkalnik s pokritimi kolesi je bil senzacija, a so kasneje zapisali v pravilnik, da pravi F1 bolid ne sme imeti pokritih koles). V 60ta leta je svet Formule 1 vstopil dokaj mirno, vsi dirkalniki pa so povzeli revolucionarno idejo iz leta 1959. Ves hudič pa se je zgodil z odkritjem krilc, ki so bolide bolj držale k tlom. Obdobje iskanja prave aerodinamike s krilci, ki se je dogajala od leta 1968 pa vse do konca 70ih let, je prikazala nenavadne oblike bolidov. Iz tega obdobja si oglejmo najbolj nenavadne bolide, ki jim je uspelo prikazati dobre relzutate:

March 711 (1971) - Bolid je osnoval Frank Costin, po sliki sodeč pa je prav poseben zaradi nenavadnega sprednjega krilca. To krilce so poimenovali kar "čajni pladenj" zaradi samosvoje oblike. In brez sprenevedanja je eden izmed najbolj grdih bolidov formule 1. Čeprav grd, je bil tega leta presenetljivo uspešen. Za volanom je ekipa imela Ronnieja Petersona, ki sicer ni z njim dosegel nobene zmage, je pa bil v skupnem seštevku kar drugi (osvojil je 4 drugih mest). Ekipa pa je v konstruktorskem seštevku dosegla 4 mesto. Impresivno

March 711

Tyrrell P34 (1976 - 1977) - Ta slavna stvaritev inženirja Dereka Gardenerja je imela kar 6 koles - 4 sprednje in 2 zadnje. Sprva se je ekipi javnost posmehovala, a vendar je takoj utihnila, ko so se redno uvrščali med najboljše. Jody Scheckter in Patrick Depailler pa sta na VN Švedske ugnala vso konkurenco in prislužila Tyrrellu dvojno zmago. Da pa niso osvojili še več, so krivi stroški proizvodnje prednjih majhnih koles. Goodyear je posebej za ta model naredil 10 palčne gume, ki pa se niso tako dobro razvijale kot normalne. Dirkalnik je z majhnimi spremembami dirkal še v letu 1977, vendar je zaradi slabših relzutatov moral Ken Tyrrell prekiniti nadaljni razvoj bolida. Dosedaj je to edini šestkolesnik, ki je zmagal na dirki formule 1.

Brabham BT46b (1978) - Proti koncu 70ih let je aerodinamika precej napredovala. Lotus je s svojim modelom 79 napovedal bolide, ki so koristili podtlak -> boljša lega na cesti in v ovinkih. Brabham ni hotel zaostajati za njimi, zato je ta model imel zadaj posebno vetrnico, ki je sesala zrak izpod bolida, tako da je bil dobesedno prilepljen na tla. Že na prvi dirki je bolid Niki Lauda pripeljal do zmage. A vendar so druga moštva dosegla, da so bolid ukinili, kajti med dirko naj bi drugim tekmovalcem za njim dvigoval prah in metal smeti. Tako je to edini bolid, ki ima 100% izkupiček vseh dirk, na katerih je dirkal.

Ta nora leta so se sicer nadaljevala še v začetek 80ih let, vendar ni bilo uspešnih bolidov. Vse do danes so bili posebni bolidi ponavadi obsojeni na neuspeh. Če seveda izvzamem Tyrrella 019, ki je spremenil pogled konstruktorjev na aerodinamiko - z dvignjenim nosom je kljub šibkejšemu motorju dosegal zelo dobre relzutate. Še do sedaj formule uporabljajo dvignjen nos kot osnovo za boljši izkoristek zračnih tokov.

Obstaja pa seveda veliko več zanimivih in grdih neuspešnih bolidov, ki so dodali mozaik zgodovini. Nekateri so že pozabljeni, drugi pa so precej aktualni. Ti pa pridejo v poštev v naslednji objavi.

Video utrinek: Rick Wakeman in njegova magična desna roka

2009-12-14T11:00:00.001+01:00

Rick Wakeman je slaven klaviaturist, ki se je v 70ih letih proslavil v skupini Yes in s svojimi samostojnimi projekti - enega bom v kratkem tudi opisal. Svoj neprecenljivi talent je skozi leta skrbno negoval, na nastopu v živo pa je dokazal, da ga nekateri ne kličejo zastonj najboljši klaviaturist.

WRC craziest moments

2009-12-12T16:25:00.004+01:00

Prejšnja objava pokaže, kako srhljiv je lahko ta šport. Pozabil pa sem dodati obilo doze norosti, ki spremlja ta šport. V veliki meri ravno ta veliiiiiiiiiiiiika doza naredi ta šport tako zanimiv.

10 največjih nesreč v zgodovini WRC (po anketi)

2009-12-12T14:43:00.001+01:00

Posnetki povedo veliko o tem, kako nevaren je rally. Teh 10 video posnetkov pa je največji dokaz, da tega ne počnite doma, kajti profesionalci so še sami komajda pri teh nesrečah ušli večjim poškodbam oz smrti.

Sam se s to lestvico popolnoma ne strinjam, na prvo mesto bi dal nesrečo Markko Martina v Argentini, takoj za njo pa nesrečo Delecourja v Avstraliji. Kaj pa vi mislite?

Ko je leto je naokoli

2009-11-21T11:30:00.000+01:00

Ko je leto naokoli, kar ne moreš verjeti, kako hitro je šel skozi. Blog praznuje danes 1. leto obstoja, pa se mi zdi, da bi bilo treba napisati še marsikaj :). Da se ne bom ugriznil v jezik: res je, da trenutno nisem že več kot en mesec nič napisal, a vendar upam, da bo sedaj obdobje ustvarjalnega mrka prešlo in zaživelo v novi polnosti. Tokrat pa se bom bolj ali ne posvetil statistiki:

V enem letu se je vključno s to objavo nabralo kar 76 objav, od teh je eno prispeval Renton, dve pa sodelavka zdenka in njen ustvarjalni kotiček, za kar bi se jima prav lepo zahvalil. Je pa moj blog oz. nekaj objav opazila tudi spletna stran drugisvet.com. Obisk tega bloga ni bil ravno ogromen, a vendar je skozi celo leto počasi rastel in se ustalil na 150 obiskov v enem mesecu. Hvala tudi za obiske.

Da pa ne bomo imeli samo statistike, se ne bi branil, če bi blogu zapel vse najbolje najboljši komik med glasbeniki, Weird Al Jankovic. Blog, vse najboljše, še na mnogo objav :)

Lamborghini - pobesneli bik

2009-10-01T14:45:00.002+02:00

Italija, dežela mode, umetnosti, romantike, mafije in norih ljudi. Ampak zakaj ravno norih ljudi? Kot vsaka država ima tudi Italija svoje norce. Upam si reči, da jih ne boste nikjer drugje dobili na večjem kupu, kot v avtomobilski industriji. Še posebej v športni panogi. Vendar ta pojem še najbolj izpopolnjuje italjanska znamka športnih avtomobilov, ki se je zanimivo pred tem ukvarjala s traktorji. Ta znamka je Lamborghini.

Vendar kaj se je spremenilo v glavi ustanovitelja podjetja Lamborghini, da se je začel ukvarjati z športnimi avtomobili? Ferruccio Lamborghini si je z traktorji ustvaril kar nekaj premoženja. Začel je kupovati športne avtomobile, med njimi pa je bil tudi Ferrari 250GT. Vendar ga je avto venomer puščal na cedilu. Zato se je odpravil h Enzotu Ferrariju in se pritožil, da so avtomobili slabi. Enzo je bil tako razkačen, da mu je povedal, da mogoče zna voziti traktorje, ampak Ferrarija pa ne bo znal nikoli. Tako se je Ferrucio spomnil, da si lahko naredi svoj športni avto in začela se je zgodba o "norih bikih".

Lamborghini je znan po hitrih športnih avtomobilih, katerim ne zmanjka moči. Javnost pa se, če odštejem 21. stoletje, spominja predvsem treh modelov: Miuro, Countacha in Diablota. Ti modeli so bili svoje čase vlečni konji te znamke, da ni odšla v propad. Vse modele je odlikovala unikatna oblika in pa zelo močni 12 valjniki, ki so bili v svojih časih verjetno najmočnejši motorji, ki so jih uporabljali serijski avtomobili. A vendar so imeli precej pomanjklivosti. Zato verjetno zaradi tega tudi prodajne številke niso bile tako visoke. Pri Lamborghinijih je bilo vedno tako: na prvi pogled te je avtomobil čisto zmešal, ko pa si se z njim zapeljal, si se začel spraševati, zakaj si ga kupil. No, nekateri so Lamborghinije ravno zato imeli tako radi. Lamborghini je kot pobesneli bik - samo tisti, ki imajo "jajca", gredo sedet na njega.

O Miuri, Countachu in Diablu bodo pa kaj več povedali tisti, ki se z avtomobilizmom ukvarjajo profesionalno. Še bolje, tisti, ki znajo povedati bistvo avtomobila. To so ustvarjalci oddaje Top Gear.

Lamborghini Miura

Lamborghini Countach

Lamborghini Diablo - in kako "diablo" je ta avtomobil :)

Lamborghini je v zgodovini menjal lastnike kot nekateri spodnje gate. Ferruccio je zdržal na čelu svojega podjetja do leta 1972, potem pa se je v roku 30 let zamenjalo kar 7 lastnikov. Zadnji in sedanji lastnik, Audi AG- s tem je lastnik posredno Volkswagen, pa je znamko Lamborghini ponesel v nove višave. Po tem, ko je Diablo že malce zastarel, so na novo osnovali še enega super športnika. Murcielago je zagledal luč sveta leta 2002 in od takrat naprej je Lamborghiniju začel posel cveteti. Poleg močnega motorja in enkratnega videza je sedaj za spremembo pokazal tudi dobre vozne lastnosti in dobro kvaliteto izdelave. Po tem modelu je šla zgodba Lamborghinija samo navzgor. Zgodbo je začinil še model Gallardo. Do leta 2008 so, odkar so pod koncernom Volkswagen, prodali kar 13000 modelov, kar je veliko več, kot so uspeli prodati od leta 1988 do 1998. Za ta uspeh je zaslužen nemški pridih kakovosti z italjanskim pedigrejem športnosti.

Vsi modeli, ki so šli v proizvodnjo pri Lamborghiniju, niso ravno bili tako nori, a športnost so le kazali s svojimi zmogljivosti. Modeli po letu nastanka:

350GT (1964-1969), 400GT(1966-1968)
Miura (1966-1974)
Espada (1968-1978)
Islero (1968-1970)
Jarama (1970-1978)
Urraco (1970-1979)
Countach (1974-1990)
Silhouette (1977-1978)
Jalpa (1982-1990) - nadaljevanje že ustavljenega modela Silhouette
LM002 (1986-1992) - prvi športni SUV oz. terenec, prvotno narejen za vojsko.
Diablo (1990-2001)
Murcielago (2001-sedaj)
Gallardo (2003-sedaj)

Poleg teh modelov je Lamborghini razvajal javnost tudi z konceptnimi avtomobili. No, pri nekaterih primerih je šlo le za nekakšne "polomije", ostali modeli pa so kot vedno v tistem času jemali dih. Ti modeli so:
350GTV (1963), Marzal (1967), Bravo (1974), Athon (1980), Portofino (1987), Cala (1995), Raptor (1996), Miura concept (2006), Reventon (2008 - možna zamenjava za Murcielagota), Estoque (2008).

Pri Lamborghiniju se kljub športnosti niso nikoli radi udeleževali dirk za kakršnakoli prvenstva. Zato so tudi uspehi v motošportu neznatni oz. nikakršni. Vse, kar so se lotili, se ni sprevrglo v pravljični uspeh, ampak v bolj kot ne polom. V formuli 1 so sicer dobavljali močne motorje, ki pa so na žalost bili nezanesljivi in tako so moštva bila nekonkurenčna. Tudi v drugih prvenstvih niso dosegali vidnih uspehov. Sam ustanovitelj te znamke sploh ni hotel slišati, da bi se ta znamka ukvarjala z avtomobilskim športom.

Prihodnost je za Lamborghinija zaenkrat lahko zelo svetla. Pod okriljem koncerna Volkswagen jim gre najbolje dosedaj. Novi modeli, ki so bili kot koncepti prikazani na motošovih, so pridobili precej zanimanja javnosti. Bik je še vedno in bo še vedno ostal živ. Upajmo na to. Če bodo vsaj delali tako, kot po receptu Jeremyja Clarksona

Najboljši komadi progresivnega rocka #3 - Moody Blues: Nights In White Satin

2009-09-23T16:10:00.008+02:00

Tokrat se preselimo v drugo polovico 60ih let, ko se je v Velki Britaniji dogajalo na veliko. Država je postala za tiste čase kulturni epicenter. Skoraj vsi glasbeniki so se začeli ustvarjalno osvobajati, v veliki večini je za to bil kriv LSD in ostale halucinirane droge. Tudi z Moody Blues ni bilo čisto nič drugače. V začetku tega desetletja sta Michael Pinder in Ray Thomas skupaj z drugimi glasbeniki osnovala skupino, ki se je v začetku preživljala predvsem z igranjem rythm'n bluesa. Po svojem prvem albumu se je skupina ostresla nekaterih članov, Graeme Edge je v skupini ostal, pridružila pa sta se še John Lodge in Justin Hayward. Skupina je takoj po prihodu prišla v novo obdobje ustvarjanja. Naslednji album je eden izmed mnogih konceptnih albumov, ki so sledili. Naslov albuma je Days of Future Passed.

Album je eden izmed prvih iz dobe art oz. progresivnega rocka. Vsebuje 7 skladb, vse pa so med seboj povezane z igranjem londonskega orkestra. Ko sem prvič slišal ta album, me je zelo impresioniral, a vendar sem moral počakati do zadnje pesmi, da sem spoznal enega najlepših komadov vseh časov, Nights in White Satin.

Skladbo je napisal Justin Hayward, ko je bil star 19 let, ozadje zgodbe pa je darilo, ki ga je dobil od svojega prijatelja, tj. satenasta (svilena) rjuha. Sprva se skladba na lestvici ni obnesla, bila je spregledana ravno zaradi dolžine prvotne pesmi iz albuma (7 minut in 32 sekund). Po tem, ko so jo okrajšali na 4 minute in 20 sekund, je bila že spet na lestvicah in se je takoj povzpela na 2. mesto Billboarda in 1. mesto revije Cash Box. Uspešna je bila tudi v Kanadi, v Veliki Britaniji pa se je morala zahvaliti visoki poziciji ravno popularnosti v ZDA. Zanimivo pa je, da je pesem še enkrat pristala na lestvicah, in sicer leta 1979, ko pa se ni uvrstila višje od 14. mesta na britanski lestvici.

Zanimivo pa je, da je priznana britanska revija leta 1990 napisala članek, da ta pesem ni originalno od Moody Bluesov, ampak od neke italjanske skupine The Jellroy. Na originalu od skladbe te skupine je bilo napisano: "This is the original version of Nights In White Satin". Izkazalo se je, da je skupina francoska, to skladbo so dobili pri Moody Bluesih, snemali pa so pri italjanski založbi. Člani te skupine niso bili ravno zelo resni, zato so se s to nalepko le malce pošalili, tako da je na koncu le obveljalo, da je tisti pravi original od Moody Bluesov.

Pri pesmi mi je všeč predvsem to, da je neskončno lepa. Še sedaj, 42 let po nastanku, deluje zelo sveže, čisti evergreen. Všeč mi je tudi, da je v to pesem vključen tudi orkester, ki doda tisto potrebno širino pesmi, da zveni veličastno in hkrati elegantno. Vendar se od otroštva spominjam samo krajše različice. Zdaj sem spoznal zraven albuma še daljšo različico, ki sicer dostojno in lepo zaključi album, vendar ravno za radio bolj paše skrajšana različica. Zanimivo, v večini so skladbe iz obdobja psihedelije takšne, da jih ne znamo razumeti, razen če smo tudi mi pod vplivom opojnih substanc. Nights in White Satin je ena izmed redkih skladb, ki ne omadežuje lepote glasbe in besedila in je narejena v tem času radikalnih sprememb tako v svetovni kot v glasbeni industriji. Uživajte ob poslušanju!