To je bilo verjetno najbolj pričakovano evropsko prvenstvo v košarki vseh časov. Vse predpriprave, vsi cilji so strmeli h prvi slovenski košarkarski kolajni na evropskih prvenstvih. Za začetek je slovenska košarkaška zveza napovedala, da bodo na tem prvenstvu igrali vsi najboljši igralci, tudi tisti, ki dosedaj zaradi nešteto razlogov niso hoteli igrati za reprezentaco. Zavel je čisto nov, optimističen in ambiciozen veter. Kot selektorja so namesto Aleša Pipana, ki se je po 5 letnem obdobju temu stolčku odpovedal, izbrali Jureta Zdovca, nekdaj zelo uspešnega slovenskega reprezentanta. Kritiki so se takoj začeli oglašati. Jure Zdovc namreč ni imel kakšnih večjih trenerskih izkušenj, vendar ambicij ni skrival. Ostalim članom KZS je uspelo pridobiti zelo dobro reprezentanco. Na papirju smo bili zelo močna reprezentanca, poleg tega pa je v Sloveniji najbolj završalo, ko je v sodelovanje pristal tudi Saša Vujačič, košarkaš Los Angeles Lakersov, ki so ravno takrat osvojili NBA ligo. Vse se je začelo enkratno, vsaj iz vidika igralskega kadra.
Prve pripravljalne tekme so pokazale, da so Slovenci zelo kakovostna reprezentanca. Zmagali so večino tekm, največji črni madež pa se je pokazal na predprvenstvenem turnurju v Španiji. Tam so Slovenci izgubili vse 3 tekme, proti Španiji, Litvi in porazno proti Veliki Britaniji. Zdovc in igralci so bili tarča velikih negativnih kritik. Vsi po vrsti so obupavali, na prvenstvo takrat nismo gledali optimistično. Takoj po turnirju pa še en veliki pok: selektor se je odpovedal največjemu zvezdniku reprezentance, Saši Vujačiču. Razlog pa je bil, da se Saša ni znal igralsko vklopiti v reprezentanco, zahvaljujoč poškodbi, ki ga je pred tem turnirjem pestila. Javnost je dobesedno ponorela od jeze. Selektor je bil pod neverjetnim pritiskom, vendar se jim je oddolžil z nadaljnimi zmagami v predpripravi na prvestvo. Na žalost smo vmes izvedeli, da zaradi poškodbe ne bo igral Beno Udrih, tako da je selektor v reprezentanco poklical Jaka Klobučarja. Poškodoval pa se je tudi motor naše reprezentance, Matjaž Smodiš, vendar ga je selektor vzel s seboj, ker je obstajala velika možnost, da bo lahko na turnirju spet igral.
Na turnirju smo bili izžrebani v zelo težko prvo skupino. Igrali naj bi z Veliko Britanijo, Srbijo in Španijo. Za začetek smo izbojevali zmago nad Veliko Britanijo, prvi pravi test pa nas je pričakal proti Srbiji. Z enkratno igro v obrambi smo jih visoko premagali. Proti Španiji pa nas je čakal prvi pravi veliki test. Prve tri četrtine nam ni steklo v napadu, v obrambi pa smo venomer bili izigrani. Vendar je po spremembi taktike slovenska reprezentanca na krilih Dragiča in Lakoviča ujela Španijo iz -18 na -3. Zadnje proste mete je imel ravno Dragič. Prvega je zadel, drugega pa namerno ne. V tistem trenutku je žogo ujel Erazem Lorbek in jo v težkem položaju ravno na koncu tekme poslal v koš. Slovenija je sicer v podaljšku kasneje izgubila, vendar je pokazala, da se lahko kosa prav z vsako reprezentanco. Slovenci nas po prvem skupinskem delu niso razočarali. Vendar so imeli, kot so sami priznavali, pred sabo še precej dela.
V drugi skupinski del se je Slovenija uvrstila kot vodilna v svoji skupini. Kakor je začela evropsko prvenstvo, je nadaljevala v istem slogu proti Poljakom. Takrat se je Slovencem zaradi utrujenosti malce že poznalo v igri, a vendar so z enkratno obrambo premagali Poljake, čez dva dni pa z blestečo igro tudi Litvo. Na žalost pa smo po tekmi s Poljsko zaradi poškodbe izgubili še enega igralca. Dragiču so napovedali, da bo počival kvečjemu eno do dve tekmi, vendar se je kasneje izkazalo, da ne bo moral igrati do konca turnirja. Matjaž Smodiš je igral do takrat samo proti Španiji, vendar so zdravniški izvidi na žalost pokazali, da do konca turnirja ne bo mogel poškodbe dokončno sanirati. Zadnja tekma proti Turčiji je bila zadnja v skupinskem delu, igrali pa so za prvo mesto v skupini. To je bila tudi zelo živčna tekma, proti koncu tekme je Slovenijo Turčija začela dohitevati, vendar so Slovenci prišli do zmage, s tem pa so pridobili za četrtfinale Hrvaško.
Zaradi kratke klopi so bili slovenski igralci zelo utrujeni. In vendar jih je najpomembnejša tekma še čakala. Proti Hrvatom smo bili po predstavljenem favoriti, vendar se nas je na prejšnjih prvenstvih vedno držala smola. Tudi tokrat je na tekmi kazalo tako. Hrvati so po polčasu vodili proti Sloveniji za 8 točk, s tem, da so Hrvati vodili že za 15 točk. Nato pa je v drugem polčasu prišla na sceno nepozabna igra Erazma Lorbka. V tretji četrtii so Slovenci dosegli kar 11 točk več kot Hrvati, s svojo granitno obrambo so Hrvatom dopustili samo 3 točke. Začeli smo upati na prvi preboj v polfinale. Zadnja četrtina smo vsi spremljali nestrpno. Slovenci so se pod koši bojevali, zadevali ob pravih trenutkih in Slovenijo popeljali do prvega polfinala v zgodovini slovenske košarke. Urok je bil prebit, celotna Slovenija pa presrečna.
Kljub izjemni utrujenosti nekaterih igralcev (Lakovič je npr. na tekmo v povprečju igral 37 minut, celotna tekma pa je dolga 40 minut!) so za polfinale bili zelo motivirani in željni zmage. V polfinalu jih je čakala Srbija, ekipa mladih, nadebudnih košarkarjev. Slovenci so imeli na žalost le nekaj ur počitka in regeneracije, medtem ko je Srbija imela 1 dan več. Tekma se je za nas začela zelo dobro. Prva četrtina se je končala v našo korist. Zaradi dobre obrambe smo bili boljši od Srbije boljši za 8 točk. V naslednji četrtini smo uspešno ohranili to prednost in z dobrimi obeti odšli v slaščilnico. V tretji četrtini se je Sloveniji začela nasmihati prva kolajna, saj smo vodili že za 11 točk, potem pa so Srbi močneje stisnili v obrambi. Prišli so na zaostanek za 3 točke. Slovenci so začeli prvič na tekmi bolj grešiti v obrambi, tako da je po koncu tretje četrtine Slovenija vodila za točko. Zadnja četrtina je bila verjetno najbolj živčna v vsej tekmi. Srbi so po začetki takoj pobegnili slovencem na 4 točke razlike, potem je Erazem Lorbek dobil 5 osebno napako. Najboljši igralec tekme na slovenski strani je na žalost moral iti z igrišča. Vendar je to Slovenijo še bolj podžgalo. V igro je stopil Goran Jagodnik, ki je takoj preobrnil relzutat v našo korist. Vodili smo nekaj minut pred koncem že za 6 točk. Potem pa so nam spet Srbi pošteno zagodli, do zadnjega napada so relzutat izenačili. Zadnji naš napad pa ni izkoristil Jaka Lakovič, ki se po prodoru ni znašel med visokima centroma srbske reprezentance. Tako je šla Slovenija drugič na prvenstvu v podaljške. Med podaljški pa so se sicer naši košarkaši zelo trudili, vendar so Srbi na koncu zmagali za 4 točke razlike. Poraz boli, vendar je pred nami še ena tekma...
Spet slovenski košarkaši niso imeli dovolj časa za počitek in regeneracijo. Le en dan za košarkarje, ki igrajo povprečno več kot 20 minut na vsako tekmo, ni dovolj. Jure Zdovc se je tega zavedal, a vendar je nekako le motiviral košarkarje, da so spet odigrali zelo dobro tekmo z Grki. Mali finale pa je bil ravno tako zelo razburljiv. Od začetka naprej so Grki vodili tekmo, ponekod tudi za 10 točk. Pa vendar so se naši borili z njimi. Na obeh straneh je bilo veliko napak, pa vendar sta obe ekipi bile pravi boj pod koši. Kolikor so se Slovenci približali na točko zaostanka, so Grki takoj odgovorili z nekaj koši in tako ušli našim. Na koncu smo sicer prišli na točko zaostanka, vendar nam je zmanjkalo časa za preobrat. Na žalost, tako blizu smo bili medalje...
Letošnje prvenstvo je bilo na splošno za našo reprezentanco uspešno, za piko na i pa bi lahko dobili tudi kakšno odličje. Čeprav so cilju, ki so si ga zadali pred prvenstvom, bili zelo zelo blizu. Ampak kaj nas je stalo kolajne? Za to imamo nekaj vzrokov:
- Nekateri ključni igralci so se pred in med prvenstvom poškodovali, tako je imela Slovenija ob peklenskem ritmu tekem zelo kratko klop. V ključnih tekmah smo pogrešali hitrost in drznost Gorana Dragiča, pogum Matjaža Smodiša ter tudi zamenjavo za Jako Lakoviča, Benota Udriha.
- Igralci pred tekmami niso imeli zadosti časa za počitek in regeneracijo. Jaka Lakovič je imel izmed vseh naših statistično največjo minutažo, drugi pa za njim niso toliko zaostajali. Utrujenost se nam je poznala predvsem v ključnih tekmah.
- Pristranske sodniške odločitve na nekaterih odločilnih tekmah. Celotna ekipa slovenske reprezentance z našim delegatom se je strinjala, da so sodniki sodili za druge ekipe, predvsem v končnici - tekmi za polfinale in za tretje mesto. Slovenski delegat in predsednik KZS Dušan Šešok je povedal, da bo na skupni seji FIBE to tudi izpostavil. Upajmo, da mu bo uspelo.
Eden izmed temeljnih kamnov našega uspeha pa je bučna spodbuda iz tribun. Navijaška mrzlica se je z vsako tekmo posebej samo še stopnjevala. Na Poljsko je največ navijačev dosedaj, tako so na vsaki tekmi slovenski košarkaši imeli neverjetno navijaško spodbudo, ki jim je dala dodatnih moči za igro in boj na igrišču. Navijači so poleg številčnosti postregli tudi s kulturnim navijanjem, nasprotni ekipi so znali tudi zaploskati. Tudi ob za nas nehvaležnem 4. mestu je slovenske košarkaše pričakala množica navijačev, ki so slavili imena vseh košarkarjev in pa selektorja. Navijači so pokazali, da jim je kljub porazu všeč borbena in srčna igra. Čeprav so vidno razočarani pripli igralci domov, pa so imeli vsaj razlog, da so se malo razvedrili, ta razlog so našli v zelo fer navijačih. Kapo dol tudi navijačem za njihovo neutrudno navijanje tudi v težkih in žalostnih trenutkih, da so lahko košarkaši šli z igrišča dvignjenih glav.
To prvenstvo si bo verjetno zapolnil tudi Erazem Lorbek. Na koncu prvenstva je bil izbran med najboljšo peterko prvenstva. ni čudno, saj je bil najboljši strelec med Slovenci, 3. najboljši strelec prvenstva in 3. najboljši skakalec. V najbolj ključnih tekmah je bil vlečni motor celotne reprezentance. Takrat, ko je Slovenija bila v škripcih, je bil človek na mestu, tako da je velikokrat spreobrnil relzutat. Na žalost ni dobil zaslužene ekipne medalje. A vendar bo lahko Slovenija v prihodnosti še računala na njegov enkraten skok. Vsaka čast Erazem, navijači mu niso zastonj po povratku vpili MVP, MVP, MVP!!!
Slovenskim košarkarjem je prvenstvo ostalo v grenkem spominu, saj so bili zelo, ampak res zelo blizu medalje. Dali so zadnje atome moči, pa vendar jim na žalost ni uspelo. A vseeno smo z njimi in s prikazanim lahko zelo zadovolnji. Celoten kader naj si odpočije živce, prespi še kakšno noč, in začne na novo sestavljati reprezentanco za svetovno prvenstvo naslednje leto, ki bo v Turčiji. Iz teh fantov bo še kaj, medalja pa bo padla če ne na svetovnem, pa skoraj zagotovo na naslednjem evropskem prvenstvu. Upam da bo selektor Jure Zdovc ostal na tej poziciji, kajti bil je podvržen izrednim pritiskom javnosti, ki pa jih ni ravno dobro prenesel. Izkazal se je za izrednega voditzelja, ki je z igralci zelo dobro komuniciral, v ekipi ni bilo nobenih trenj, vsi igralci so bili 100% motivirani, naj bo tako tudi na naslednjem prvenstvu, da Slovenija postane ena izmed velesil svetovne košarke. Tako nas bodo tudi tuji delegati jemali bolj resno. Slovenci, pokažite jim, kaj znate!!! Mi lahko!!!
Objave
